Simon Rutar se je rodil 12. oktobra 1851 v vasi Krn očetu Janezu in materi Mariji (roj. Pušnar) kot prvi od devetih otrok. Sprva se je šolal doma in pri domačem župniku, potem pri stricu Lovrencu, očetovem bratu, duhovniku in pomožnem učitelju v Ravnici pri Grgarju. Velika želja družine je bila, da postane duhovnik, česar pa si sam nikakor ni želel.
V Gorici je leta 1872 na gimnaziji maturiral z odličnim uspehom. V Trstu je najprej odslužil prostovoljni vojaški rok, potem pa jeseni 1873 odšel naravnost na študij v Gradec. Na začetju je težko shajal in bil večkrat lačen, potem pa prejel štipendijo. Študiral je zgodovino in zemljepis ter nemščino kot stranski premet; opravil je profesorski izpit za poučevanje v nemškem, slovenskem (1877) in kasneje tudi srbohrvaškem jeziku (1879). Več o njegovi mladosti vemo tudi po zaslugi dnevnika, ki ga je pisal v gimnazijskih in študentskih letih.
Poklicno pot je začel kot suplent na gimnaziji v Gorici, potem je bil za eno leto mobiliziran. Od leta 1880 do smrti je služboval kot učitelj: v Kotarju (1880-81), v Splitu (1881-1889) in v Ljubljani (1889-1903).
Njegova bogata raziskovalna, ustvarjalna in publicistična pot se je začela z objavami že v dijaških letih. Pisal je s področja zgodovine, geografije, arheologije in etnologije. Obsežna bibliografija obsega preko 300 enot: člankov, knjig, separatov, ocen, knjižnih poročil, novic in drugih zapisov. Pisal je v slovenskem, nemškem in srbohrvaškem jeziku. Objavljal je v Soči, Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in drugje, ter številnih tujih strokovnih časopisih in revijah.
Kot ugleden strokovnjak in profesor je prejel namensko štipendijo za potovanja in del šolskega leta 1892/93 potoval pa Italiji, Grčiji ter se skozi Carigrad, Sofijo in Beograd vrnil domov. Potovanja je sproti opisoval v člankih v Slovenskem narodu.
Opisovali so ga kot blagega, dobrosrčnega, poštenega in odkritega človeka, ki je pomagal pomoči potrebnim, pa čeprav je navzven deloval bolj okorno in tudi osorno. Poročil se ni, njegovo življenje je močno zaznamovala nesrečna ljubezen, ki je ni nikoli prebolel. Zadnja leta je imel težave z zdravjem. Umrl je tragične smrti na svojem domu v noči s 3. na 4. maj 1903. Ob sveči, s katero si je svetil, ker elektrike v hiši še ni bilo, se je vnela nočna obleka in Rutar je podlegel opeklinam. Pokopan je v spominskem parku Navje v Ljubljani.
Pa še ta iskrica. V spisu Moj prvi učitelj je France Bevk zapisal, da je knjige kar požiral, ko jih je zmanjkalo v šolski knjižnici, mu je njegov učitelj Peter Julij posojal svoje. In tako se je prvič srečal z Rutarjevo Zgodovino Tolminskega. »Zdelo se mi je čudovito lepo, ko sem v knjigi bral o naših krajih in vaseh. In učitelj je osebno poznal Simona Rutarja. Pripovedoval mi je o njem. Ko je bil še dijak, ga je o počitnicah spremljal po Tolminskem. In ni pozabil, da mu je bil rekel za slovo: ‘Boga se boj in gvant šparaj!’« (Naš rod, 1938/39) Branko Marušič ugotavlja, da je bila prav ta knjiga, osebe in dogajanja v njej, pisatelju »izhodišče za ustvarjanje literarnih likov in zgodb.« (Marušič, 1994, str. XI.)
