Tomaž Dobaj je bil leta 1914 star 20 let in je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Po opravljenih vojaških pripravah je kot telefonist prišel na soško fronto, kjer je bil do leta 1918, ko je bil ranjen. Po ozdravitvi je dobil še dopust, ko je 28. oktobra 1918 Avstrija kapitulirala in je bilo konec vojne. Leta 1979 je prejel spominski znak 1918-1919, ki mu je bil podeljen ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo.
Iz Prijave za sprejem v Organizacijo bivših prostovoljnih borcev severne meje 1918 – 1919 (11. 8. 1967):
Podpisani Tomaž Dobaj, roj. 5. III. 1894 v Razgorju, obč. Slovenska Bistrica, sem bil prostovoljec za severno mejo ob koncu prve svetovne vojne in prosim, da me sprejmete v organizacijo. Za dokaz bom opisal dogodke v tem času: ob razpadu bivše avstro-ogrske monarhije sem bil ravno na dopustu. Razpad 28. okt. 1918 sem dočakal doma. Okrog 15. 11. 1918 sem se prijavil v Celju v bivši Landwehrkasarni in sem bil na podlagi mojega dopustnega lista dodeljen na stražo k zaplenjenemu vojnemu materialu na levo od današnje kasarne v Gaberju. Ko se je začela formirati 1. celjska baterija za Koroško, sem se prijavil kot telefonist, kakor sem bil v avstrijski vojski. 9. januarja 1919 smo se v Celju naložili na vlak in odpeljali na Koroško v Sinčo vas in smo tam ostali nekaj dni. Iz Sinče vasi smo šli na Galicijo, ki leži više ob reki Dravi. Tam zaradi snega ni bilo večjih bojev razen puškarjenja. Na pomlad, okoli marca meseca, nas je zamenjala ljubljanska baterija. Mi smo bili prestavljeni v Velikovec, na postojanko blizu velikovškega pokopališča. Tam nas je sovražnik opazil in obstreljeval, da smo se morali umakniti nazaj na drugo stran Drave. Okoli 1. maja se je začela sovražna ofenizva. Sovražniki so zasedli Velikovec, most na Sinčo vas je bil razstreljen. Dobili smo povelje, da gremo nazaj na Galicijo, pa smo med potjo srečali ljubljansko, ki je bežala nazaj. Sovražnik je prodrl preko Drave in napredoval. Zato smo se tudi mi obrnili in se umaknili v Pliberg, kjer smo na postaji prenočili. Drugi dan je bil sovražnik že za nami. Šli smo proti prelazu med Črno in Prevaljem. Ko smo dosegli cesto od Črne na Dravograd, smo zavili na Dravograd. Pred Dravogradom smo zavili proti Slovenj Gradcu, ter se ustavili kakšen kilometer vožnje na tej cesti in postavili baterijo v smeri proti Ravnam. Ker smo dobili obvestilo, da se sovražnik nahaja v Ravnah in da je padel takratni heroj poročnik Malgaj, smo odprli ogenj na Ravne in izstrelili vso municijo, ki smo jo imeli pri topovih. Pratež nam je municijo odpeljal proti Mariboru. Odpeljali smo se proti Slovenj Gradcu in naprej v Šoštanj, kjer smo se utaborili. Po treh tednih se je začela ofenziva, katero smo podpirali proti Črni. Od Črne smo šli proti istemu prelazu, po katerem smo šli pred 3 tedni. Prišli smo do Sinče vasi. Ker ni bilo nobenega mostu celega, smo morali nazaj na Dravograd in po drugi strani Drave proti Velikovcu in naprej do vasi Šmarjeta. Tam smo se ustavili za kakšen teden in šli naprej proti Celovcu. Ker je bila v Celovcu že Mednarodna komisija, smo morali Celovec obiti, da smo prišli do jezera in naprej po levi strani. Ustavili smo se v neki vasi za kakšnih 14 dni. Nato smo se zopet pomaknili nazaj v vas Vitrinje ob ustju jezera. Ker je bilo bojev konec, sem se prijavil na raport in prosil za demobilizacijo ter bil uslišan. To je bilo septembra 1919. Mogoče sem izpustil kaj, pa tudi imena komandanta sem pozabil, ker je pač že dolgo od tega. Priče: Marzidošek Janez, Tekavc Miha. Podpis: Tomaž Dobaj upokojenec, Celje, Tovarniška 20.
Predmete hrani Cvetka Kavčič.
Podpisani Tomaž Dobaj, roj. 5. III. 1894 v Razgorju, obč. Slovenska Bistrica, sem bil prostovoljec za severno mejo ob koncu prve svetovne vojne in prosim, da me sprejmete v organizacijo. Za dokaz bom opisal dogodke v tem času: ob razpadu bivše avstro-ogrske monarhije sem bil ravno na dopustu. Razpad 28. okt. 1918 sem dočakal doma. Okrog 15. 11. 1918 sem se prijavil v Celju v bivši Landwehrkasarni in sem bil na podlagi mojega dopustnega lista dodeljen na stražo k zaplenjenemu vojnemu materialu na levo od današnje kasarne v Gaberju. Ko se je začela formirati 1. celjska baterija za Koroško, sem se prijavil kot telefonist, kakor sem bil v avstrijski vojski. 9. januarja 1919 smo se v Celju naložili na vlak in odpeljali na Koroško v Sinčo vas in smo tam ostali nekaj dni. Iz Sinče vasi smo šli na Galicijo, ki leži više ob reki Dravi. Tam zaradi snega ni bilo večjih bojev razen puškarjenja. Na pomlad, okoli marca meseca, nas je zamenjala ljubljanska baterija. Mi smo bili prestavljeni v Velikovec, na postojanko blizu velikovškega pokopališča. Tam nas je sovražnik opazil in obstreljeval, da smo se morali umakniti nazaj na drugo stran Drave. Okoli 1. maja se je začela sovražna ofenizva. Sovražniki so zasedli Velikovec, most na Sinčo vas je bil razstreljen. Dobili smo povelje, da gremo nazaj na Galicijo, pa smo med potjo srečali ljubljansko, ki je bežala nazaj. Sovražnik je prodrl preko Drave in napredoval. Zato smo se tudi mi obrnili in se umaknili v Pliberg, kjer smo na postaji prenočili. Drugi dan je bil sovražnik že za nami. Šli smo proti prelazu med Črno in Prevaljem. Ko smo dosegli cesto od Črne na Dravograd, smo zavili na Dravograd. Pred Dravogradom smo zavili proti Slovenj Gradcu, ter se ustavili kakšen kilometer vožnje na tej cesti in postavili baterijo v smeri proti Ravnam. Ker smo dobili obvestilo, da se sovražnik nahaja v Ravnah in da je padel takratni heroj poročnik Malgaj, smo odprli ogenj na Ravne in izstrelili vso municijo, ki smo jo imeli pri topovih. Pratež nam je municijo odpeljal proti Mariboru. Odpeljali smo se proti Slovenj Gradcu in naprej v Šoštanj, kjer smo se utaborili. Po treh tednih se je začela ofenziva, katero smo podpirali proti Črni. Od Črne smo šli proti istemu prelazu, po katerem smo šli pred 3 tedni. Prišli smo do Sinče vasi. Ker ni bilo nobenega mostu celega, smo morali nazaj na Dravograd in po drugi strani Drave proti Velikovcu in naprej do vasi Šmarjeta. Tam smo se ustavili za kakšen teden in šli naprej proti Celovcu. Ker je bila v Celovcu že Mednarodna komisija, smo morali Celovec obiti, da smo prišli do jezera in naprej po levi strani. Ustavili smo se v neki vasi za kakšnih 14 dni. Nato smo se zopet pomaknili nazaj v vas Vitrinje ob ustju jezera. Ker je bilo bojev konec, sem se prijavil na raport in prosil za demobilizacijo ter bil uslišan. To je bilo septembra 1919. Mogoče sem izpustil kaj, pa tudi imena komandanta sem pozabil, ker je pač že dolgo od tega. Priče: Marzidošek Janez, Tekavc Miha. Podpis: Tomaž Dobaj upokojenec, Celje, Tovarniška 20.
Predmete hrani Cvetka Kavčič.
