V znamenju gospodarske rasti

V nekaj naslednjih desetletjih je mesto dodobra spremenilo svojo podobo. Prej kmečko primestno naselje Gaberje se je po ustanovitvi državne Cinkarne in Westnove tovarne emajlirane posode spremenilo v središčno industrijsko in delavsko predmestje Celja, v mestnem jedru pa so začele rasti reprezentativne zgradbe. Spremembe so zaznamovale tudi razmerje med nemškim in slovenskim prebivalstvom, saj sta leta 1867 uvedeni dualizem in liberalna ustava sprostila politično življenje v monarhiji. Že spomladi istega leta na občinskih volitvah v mestni odbor ni bil izvoljen noben Slovenec in sožitje med obema narodoma je postalo neponovljiva preteklost. Slovensko geslo »Svoji k svojim« in nemško »Hie Deutsche – hie Slowenen« je bilo v javnem življenju izvedeno do skrajnosti.

Kljub temu, da si je Celje v 80. letih prislužilo »ugled« nacionalno najbolj razvpitega mesta v monarhiji, je konkurenca med nemškim in vedno bolj prodornim slovenskim kapitalom na gospodarsko podobo mesta vplivala kot adrenalin. S koncem prve svetovne vojne in razpadom monarhije se je nemška prevlada v Celju končala, še vedno pa so Nemci predstavljali močno gospodarsko in kasneje tudi lokalno politično silo. Odprl se je nov – balkanski trg z novimi poslovnimi priložnostmi, tako da je pisatelj in politik Anton Novačan je leta 1922 celo zatrdil: »Celje je najperspektivnejše mesto v celi državi.«