Ravenski kronist Ervin Wlodyga omenja, da se iz cehovskih zapisov da razbrati, kako so v Guštanju že v preteklosti skrbeli za bolne in onemogle člane, pod streho sprejemali potnike in reveže, skrbeli za vdove in sirote. Poznana je bila dobrodelna nota tržanov, ki so radi priskočili na pomoč.
Pred prvo svetovno vojno in tudi med njo je povečevanje industrije in industrijskih obratov ter število delavcev v Guštanju prineslo nove potrebe. V večjih obratih, ki še niso imeli sodobnih zaščitnih naprav in sredstev, so bile nesreče in tudi bolezni zelo pogoste. Razmere v zdravstvenem varstvu so bile izredno težke.
Po zgraditvi bolnišnice v Slovenj Gradcu so ponesrečence in bolne prevažali dvajset kilometrov daleč s koleslji in navadnimi vozovi. Pozneje pa, na podoben način, v približno enako oddaljeno Črno. Tam je bila majhna bolnišnica, ki je bila prvotno sicer namenjena rudarjem.
Iz zapisov lahko razberemo, da je bil pred in med prvo svetovno vojno in tudi kasneje, večkrat en sam zdravnik vse od Črne do Dravograda.
Po letu 1918, ko je bila Mežiška dolina priključena Jugoslaviji, se je v kraju začelo novo življenje. Prihajali so izobraženci, zaposlovali so se v železarni, prav tako učiteljstvo. Ob koncu prve svetovne vojne so se s front vračali ranjenci, oboleli za raznimi epidemičnimi obolenji. Med njimi so bili tudi zdravniki, ki so jih kar hitro nameščali po okrajih in takoj so morali zagrabiti za delo in pomagati.
Po pripovedovanju dr. Boštjana Erata so dokaj hitro začeli z organiziranjem samaritanske službe, ki je delala na terenu. Reševalnih vozil ni bilo, uporabljali so vozove, vole in konje. Vlogo Rdečega križa in reševalnih postaj so prevzele gasilske čete. Organizirali so predavanja in tečaje za prvo pomoč, zdravnikov je kronično primanjkovalo, bolnišnici sta bili natrpani do konca. Edina lekarna na koroškem koncu je bila v Slovenj Gradcu.
Kljub veliki industriji in številčnemu delavstvu sta bila v Mežiški dolini le dva zdravnika, v Črni in na Ravnah. Imela sta majhni domači lekarni, a le-ti nista zadostovali za vse potrebe prebivalstva.
Zaradi res težkih razmer je dr. Boštjan Erat s sodelavci: Rajkom Kotnikom, Ivanom Turkom, Jurijem Cvitaničem, Rudolfom Šimonom, Jankom Rožmanom, Emico Kotnik, Marijo Zega, Jankom Gačnikom ter Milošem Jelenkom 12. 6. 1924 sklical širši sestanek pripravljalnega odbora za »smotre Rdečega križa«. Povabljeni so bili še zastopniki raznih podjetij, ustanov in predstavnikov oblasti s cele Koroške. Prvi sestanek se je vršil pri Lahovniku na Prevaljah 29. junija 1924 ob 9. uri dopoldne. Izmed omenjenih članov so izvolili odbor Rdečega križa, za predsednika pa izbrali dr. Boštjana Erata.
Že takoj na prvi seji so zapisali štiri pomembne cilje, ki so si jih zadali: organizacija tečajev Rdečega križa, zbiranje sredstev (nabiralne akcije, tombole …) za nabavo prevoznega sredstva, gradnja javnega kopališča in gradnja bolnice in hiralnice.
Društvo Rdeči križ – Guštanj Ravne je bilo uradno ustanovljeno 8. junija 1925, že sredi aktivnega delovanja in po veliko organiziranih dejavnostih in nastopih.
Pri dosegah ciljev so imeli nemalo težav, ki jih v svojih spominih navaja tudi dr. Erat. Navkljub vsem prepričevanjem odgovornih, akcijam, tombolam in dobrodelnih nabirkah gradnje bolnišnice niso mogli izvesti, zato so to misel opustili in pospešili prizadevanja za nabavo reševalnega avtomobila. Društvo pa je še naprej pomagalo pri iskanju v vojni pogrešanih oseb. Prav tako so skrbeli za revne šolarje in opozarjali prebivalstvo na problem alkoholizma.
