Kadar se je sprehajal, je Trdina vedno nosil dežnik pod levo pazduho in palico v desnici. Pozimi je nosil polhovo kučmo, poleti pa visok črn slamnik. “Ponošena suknja z visoko zapetim ovratnikom brez prsnih krajev je bila dosti dolga in je segala skoro do kolen. Tak je posedal redno iz leta v leto ob izvestni uri v gostilni “Pri Tučku”, z običajno četrtinko dolenjskega cvička. Sedeval je sam, ne meneč se za ostali svet. Tako ga je nekega dne (okoli l. 1900) našel in v brzini tajno narisal Ivan Vavpotič, tedaj še dijak praške umetnostne akademije.”
Aleksander Hudovernik se v svojih spominih na Janeza Trdino spominja priprav na fotografiranje Trdine. “Že na poti v Novo mesto sem premišljeval, kako bi se dalo pripraviti Trdino do tega, da se da fotografirati, ker nismo imeli do tedaj nobene njegove slike. Kakor sem poznal Trdino, sem vedel, da ga bom k temu le težko pripravil. Obvestil sem navzoči dami, gospo Hribarjevo in svojo soprogo, kaj nameravam ter ju naprosil pomoči. V nadi, da se mi ta nakana posreči, sem takoj ob svojem prihodu obvestil fotografa Dolenca, da se naj po obedu oglasi v Tučkovi gostilni.” Svojo nalogo sta gospe dobro opravili, saj je Trdina privolil v fotografiranje. “To je tedaj prva in edina pristna podoba Trdinova, katero je kmalu po njegovi smrti prinesel
Slovan (str. 280).”
