“Janez Trdina zavzema med slovenskimi pisatelji svojevrstno mesto, ker ni oblikoval daljših pripovednih del, marveč je delno objavljal zapise ljudskega izročila, v drugi skupini spisov pa je združeval to izročilo z opazovanjem dolenjskega življenja,resničnim dogajanjem in lastno ustvarjalno domišljijo ter s svojimi idejami v čisto posebne vrste leposlovne umetnine, pa tudi poučne spise, kakršnih so napisali drugi naši pisatelji le malo.”
Sla po spoznavanju narodnega blaga se je obudila Trdini že v otroških letih, najlepše bajke in pripovedke pa so mu narekovala zrela leta, ki jih je preživljal pod
Gorjanci. “Mene je to hribovje tako očaralo, da sem si ga izbral za domovino svojim bajkam in povestim. Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa …”
Hodil in kolovratil je po vsem Dolenjskem, od enega konca do drugega. Zelo rad se je pogovarjal s kmeti, pastirji in celo berači ter otroci. Poslušal je njihove pogovore in pesmi ter si jih zapisoval v majhno knjižico, ki jo je vedno imel s seboj.
