V drugem delu večera je besedo prevzel Boris Kuburič, vodja območne izpostave JSKD in predstavnik ZKO Tržič. Nadaljeval je v pozitivnem pogledu na Tržič in Tržičane. Prebral je zapis neznanega avtorja, ki govori o tem, da smo sicer Tržičani pridni in marljivi, smo pa tudi za »hece« in tako jemljemo tudi življenje samo. Tržič je (bil) znan tudi po svojem humorju, tega je celo »izvažal«. Govorili smo namreč o Veselih večerih, prireditvah, ki so se tu začele dogajati kmalu po drugi svetovni vojni. V njih so se prepletali skeči, humoreske, kratke enodejanke, glasbeni in plesni vložki itd. Namenjene so bile sproščanju, pripravljali pa so jih Tržičani sami. Z njimi so veliko gostovali po vsej Sloveniji.
Kuburič je opisal začetke tega žanra v Sloveniji, ki jih lahko iščemo v radijski oddaji Pisani večer, ki sta jo pred drugo svetovno vojno vodila Jože Pengov in Fran Milčinski – Ježek kot Jožek in Ježek. Leta 1949 je bila na sporedu Radia Beograd prvič oddaja Veselo veče (Veseli večer). Vsaj v svojem začetnem obdobju je bila namenjena sproščanju ob vsesplošni družbeni psihozi v času Informbiroja. Hitro se je razširila tudi na ostale takratne radijske postaje. Koncept so Tržičani kmalu prenesli tudi na oder svoje dvorane Na skali.
Sledil je pogovor z gosti, ki so bili kakorkoli povezani s tržiškimi Veselimi večeri oz. z njihovimi svojci. Zadnji večer v prvotni obliki se je odvil leta 1968, zato je razumljivo, da je veliko stvari že šlo v pozabo. Obenem so bile naše gostje takrat še zelo mlade in so jim zaupali bolj stranske vloge. Izvedeli pa smo za imena, ki so se pojavljala v zvezi z Veselimi večeri. Precej teh imen smo že omenili v prispevku o tržiških igralkah in igralcih. »Glavni trije« so bili Edi Končina – Šmirček, Mato Mežek – Sapca in Jože Ahačič – Martinček. O Ediju Končini je govorila hči Filipina Ležaja in povedala, da je bilo dovolj, da se je oče samo pojavil na odru – in že se je smejala vsa dvorana. Bil je pravi humorist. Vedno pa se je bala, kako bo speljal svoje vloge, saj se tekstov ni učil in je v glavnem improviziral. Za njene nastope pa so ji vseskozi poudarjali, naj se nikar ne trudi z govorjenjem na –la, ampak naj lepo govori »po tržiško«.
Nuša Hafner, roj. Goričan, se spominja, da v povojnem času ni bilo druge zabave. Sama je na prireditvah sodelovala z svojim družinskim ansamblom, Ansamblom bratov Goričan. Prireditve so potekale v živo, v tehničnem smislu je bilo vse skupaj zelo preprosto. Program in besedila so sestavljali skupaj, spomni se velike gneče pri Goričanovih doma, ko so sestavljali scenarije. Sama je na prireditvah začela sodelovati proti koncu osnovne šole. Veseli večeri so bili zelo popularni, dvorana tržiškega kina (takrat so ji rekli Na skali oz. kar Skala) pa vedno nabito polna. »Tržičani« so bili dobro poznani in so veliko gostovali po drugih mestih Slovenije. Spominja se, da so potovali s tovornjakom, ki so si ga izposojali pri tovarni Peko. Veseli večeri so bili nekakšen tržiški izvozni artikel.
Rezka Košnjek, roj. Hladnik, je kot napovedovalka sodelovala v zadnjem obdobju Veselih večerov konec 60-ih let. Poleg nje so takrat nastopali Edi Končina, Dorca Kralj, Karl Štucin, Tone Mokorel, Miro Vrhovnik, Anka Ahačič, Nande Stritih, Sašo Perko, Grega Valjavec, Igor Rupar, Karl Smole, Franc Ahačič, Darko Koren in Franci Šarabon. Z Jožetom Ahačičem sta povezovala program.
Tudi kasneje so nekatera društva v Tržiču in okolici organizirala podobne prireditve, mdr. KUD Podljubelj s prireditvami To smo mi oz. Za prijatelje. Leta 1981 in 1983 je skupina Pobratenje z Edom Roblekom pripravila dve tematsko podobni glasbeno plesni in humoristični prireditvi z naslovom Tržičani Tržiču. Po tem so tovrstne prireditve zamrle. Za njimi se je ohranilo le nekaj fotografskega gradiva in delno ohranjen posnetek enega od večerov, ki ga je v živo predvajal Radio Ljubljana. Največ informacij pa smo dobili prav od udeležencev našega domoznanskega večera. Obudili smo spomin na drobec družabnega življenja Tržičanov iz časa po drugi svetovni vojni.
