Prostor V1 in V2 – odprti verandi
Vila je bila postavljena na rob strmega pobočja, podprta z oporniki, kjer se je zaključila z odprto verando po vsej širini zgradbe (prostor V1) in omogočala razgled na pokrajino proti severu. Prav tako je bil z enako dolgo in široko verando (prostor V2) opremljen vzhodni del stavbe. Na obeh verandah so streho podpirali stebri (Lorger, 1935).
Prostor A – reprezentančna dvorana
Prostor A predstavlja 11 m dolgo in 9 m široko dvorano, ki je ležala nižje od ostalih prostorov, vhod je imela samo od zunaj. V dvorani je Fran Lorger naletel na fragmente stenskih slikarij in štukature, ki so te slikarije zaključevale. Stene so bile poslikane z rastlinskimi motivi v rdeči, modri in rumeni barvi. Pri vhodu v dvorano je našel okovje ter ostanke velikih lesenih vhodnih vrat, ki so sprhnela in izginila. Vrata so se lahko primerjala z vrati na vaških cerkvah (Lorger, 1935).
Ostanki fresk in stenskih štukatur, ki jih he Fran Lorger odkril v celjski primestni vili, presenečajo z izredno kakovostjo izdelave in raznolikostjo motivov. Uporaba dragocenega egipčanskega barvila, ki se je ohranilo na nekaterih odlomkih kaže, da je bil naročnik poslikave premožen in pomemben. Med okrasnimi motivi, ki so krasili stene, izstopajo odlomki svetlo rdečih in modrih odtenkov z vitičastim in floralnim okrasom v beli barvi, več odlomkov pa z okrasom raznovrstnih girland na temno rdeči podlagi. Okvirje in vence na stenah krasijo manjši reliefni dekorativni elementi, kot so školjke, račke, ribe in figure (kupid s krili). Vodni ali morski motivi so izdelani na svetlo modri podlagi. Revizija muzejskega depoja je založene ostanke fresk brez oznake ponovno odkrila v zaboju, zvite v kose časopisnega papirja iz leta 1017, med katerimi je bil skrit odtrgan list papirja, na katerem je bilo s svinčnikom zapisano “vila na Sevcih” (Lazar, 2012).
Bivalni prostori
Bivalni prostori so bili v sobah B, C, E in F, ki se nahajajo v južnem delu poslopja in so bili dostopni iz notranjega dvorišča. Med sobami je bil hodnik D, ki je ločil vzhodna prostora B in C, ki nista imela kurjave z zahodnima E in F, ki pa sta bila opremljena s centralno kurjavo (hipokavst). Tla ogrevanih prostorov so bila nekoliko dvignjena od neogrevanih, zato so vanje vodile stopnice. Neogrevani prostori so služili samo za poletno bivanje (Lorger, 1935).
Hipokavst – rimska centralna kurjava – tla okrašena z mozaikom, so slonela na stebričkih, pod katerimi je krožil vroč zrak in se dvigoval po votlakih v stenah. Kurišče je bilo v sosednjem prostoru.
Literatura:
Lazar, Irena. (2012). Bogat stenski okras rimske predmestne vile pri Celeji. Emona med Akvilejo in Panonijo, str. 367-375.
Lorger, Fran. (1935). Rimska vila na Rožnem griču (Sevcih) pri Celju. ČZN 30, št. 1–2, str. 67–71.
