Študijska knjižnica v Ptuju (ŠKP) je bila ustanovljena 27. julija 1948, z odlokom Okrajnega ljudskega odbora Ptuj in na pobudo državnih prosvetnih oblasti. Svoje prve prostore je dobila v dominikanskem samostanu, temeljno knjižno zalogo pa iz bogate knjižnice Muzejskega društva v Ptuju, ptujske gimnazijske knjižnice in zalog Narodne imovine.
S poslovanjem je pričela 1. avgusta 1948. Delo prve knjižničarke je prevzela Rajka Smodič, naloge prvega upravnika pa so bile zaupane upokojenemu učitelju in šolskemu nadzorniku Henriku Šelu, ki je v svojem triletnem mandatu postavil temelje za razvoj ustanove.
Začetki delovanja ustanove so bili izredno težki: bila je brez ustreznih prostorov in inventarja, ubadala se je s hudim pomanjkanjem denarja, kadra in uradnih tiskovin, imela ni niti žigov, s katerimi bi lahko označila lastništvo gradiva. Najpomembnejše delo v prvih dveh letih po ustanovitvi je bilo sortiranje knjig po strokah, njihova inventarizacija in razvrščanje po policah in omarah. Septembra je 1950 se je pričela tudi katalogizacija gradiva in izdelava katalogov. Strokovno delo je oteževalo pomanjkanje priročnega bibliografskega gradiva in odsotnost razsvetljave, zaradi česar je knjižnica poslovala le med 7.30 in 14.30.
Od velike množice iz vseh vetrov nabranih knjig je bila le vsaka dvanajsta pisana v slovenskem jeziku, kar je bila posledica uničevanja slovenskih knjig v času 2. svetovne vojne. Da bi izpopolnila zbirko slovenskega tiska, je ŠKP februarja 1951 organizirala množično akcijo zbiranja predvojnega slovenskega tiska in tiska NOB: časopisov, službenih listov, društvenih in šolskih glasil, bibliografij, zbornikov, letopisov, leposlovja ter različnih strokovnih in znanstvenih knjig na območju ptujskega okraja. Že od ustanovitve naprej si je prizadevala pridobiti tudi pravico do obveznega izvoda tiskane produkcije nastale na področju naše države. Na dnevno časopisje, revije in drugi periodični tisk je bila naročena od 1. januarja 1950 dalje. Januarja 1950 je premogla 4 tekoče časnike in 18 revij, ob otvoritvi čitalnice v juniju 1952 je bilo bralcem na voljo že 70 domačih in tujih časnikov in revij.
Leta 1951 je vodenje knjižnice prevzel Drago Hasl. Če v prvih letih zaradi neurejenosti knjižnice, ni bilo mogoče pripravljati razstav, literarnih večerov in predavanj, se je z nastopom novega upravnika to spremenilo. Knjižnica je sodelovala tudi pri zbiranju podatkov za Leksikografski zavod v Zagrebu za potrebe formiranja centralnega kataloga periodike ter za potrebe izdaje bibliografije razprav in člankov, objavljenih v domačem periodičnem tisku do leta 1945. Sodelovala je tudi pri sestavljanju centralnega kataloga tujih periodičnih publikacij in knjig pri Jugoslovanskem bibliografskem inštitutu v Beogradu, ki je evidentiral vse po letu 1919 izdane tuje publikacije v knjižnicah Jugoslavije. Leta 1952 je ŠKP pristopila še k urejanju in inventarizaciji spomeniško zaščitene knjižnice v minoritskem samostanu. Nadzor nad tem zahtevnim delom je bil zaupan Andreju Kovaču, prvemu bibliotekarju ŠKP.
Pod Haslovim vodstvom je delo v knjižnici torej dobro steklo, čeprav se je borila s hudimi finančnimi težavami. Zaradi težav s financiranjem je občinska oblast sredi leta 1954 knjižnico celo ukinila in jo kot posebni oddelek priključila k Mestnemu muzeju, a je morala že spomladi 1955, po posredovanju državnih prosvetnih oblasti, svoj dekret o ukinitvi preklicati.
Hasl je v letih 1954–1958 opravljal tudi funkcijo predsednika upravnega odbora 22. decembra 1945 ustanovljene Ljudske knjižnice oz. Mestne knjižnice in čitalnice v Ptuju (MKČP) in bil eden od pobudnikov ustanovitve Pionirske knjižnice – predšolskim otrokom in osnovnošolski mladini namenjenega oddelka. Ta je svoja vrata odprl 18. februarja 1955, kot poseben oddelek Mestne knjižnice v Krempljevi ulici. Delo prve mladinske knjižničarke je prevzela Nežka Vaupotič.
