Delavstvo je bilo v zelo težkem položaju. Plače so bile slabe, industrijalci so mnogokrat kršili predpise o maksimalnem delovnem času ter protizakonito zaposlovali otroke mlajše od 14 let, delali velike razlike med nemškimi in slovenskimi delavci, saj so tirolski delavci zaslužili kar trikrat več kot najbolje plačani domačini.
22. septembra 1907 je Bernik organiziral predavanje o strokovni organizaciji, ki se ga je zaradi bojazni udeležilo le malo delavcev. Na predavanju so sprejeli Bernikov predlog o spremembi pravil društva, znotraj katerega naj delavstvo ustanovi Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah. Že leta 1904 so vpeljali bolniško podporo. Najvišji organ je bil delavski svet, ki je imel obširne naloge: zbirati so morali podatke o višini plač in delovnih pogojih v tovarnah, skrbeti za izpolnjevanje dolžnosti bolniške blagajne, skrbeti so morali za zdravstveno stanje in stanovanjske razmere, člane so morali odvajati od pijančevanja in jih navajati na varčevanje v čebelici. Strokovni odsek je začel z mezdnim gibanjem. Ker so tovarnarji delavcem le delno ugodili, je 22. septembra 1907 v Ladstätterjevi in Kurzthalerjevi tovarni, kjer sta bili odpuščeni dve delavki, prišlo do stavke. Delavski zaupniki so zagrozili s splošno stavko in končno uspeli doseči zvišanje mezd za 10 do 20%. S tem se je Bernik nekoliko zameril tirolskim tovarnarjem. V naslednjih letih se je odsek omejil na posredovanje le v primerih individualnih krivic. 1909 so uvedli posmrtninsko podporo oz. t.i. samopomoč. Po koncu 1. svetovne vojne se je odsek vključil v Jugoslovansko strokovno zvezo.
