»Kot se kaže, je moj svet v resnici majhen, saj nikoli nisem videl afriških savan, oceana, severnega morja in ruskih step. Tudi Triglav sem gledal le od daleč, ker se mi je zdelo, da bi s hojo po njem onečastil njegov mistični in simbolni pomen. Dobro pa poznam Primorsko, njene kamnite hiše, ograde, vrtače, kale, brajde in bore ter mnoge prebivalce, ki so v zadnjem stoletju utrpeli dve veliki svetovni vojni. Poznam tudi njihove stiske in radosti ter njihovo navezanost na zemljo in celoten prostor, na katerem so živeli. Na koncu tega bežnega spominjanja skozi svoj čas pa sem dolžen zahvale vsem tistim, ki so mi zaupali svoje skrivnosti, ki so jih prejeli od prednikov in na podlagi njihovih vzorcev tudi živeli, tako da so postale danes del naše kulturne dediščine, h kateri se bomo morali vse pogosteje vračati«.
(Pavel Medvešček – Klančar Gorenje Polje, februar 2015)
Pavel Medvešček se je daljnega leta 1951 kot radovedni študent odpravil po gozdni poti od Gorenjega Polja do Zapotoka in Velendola z namenom, da bi risal pokrajino. Tam se je srečal z ljudmi, ki so mu odkrili mističen, neznani svet. To so bili predvsem neporočeni moški – strici, ki so o sebi pravili: »Mi staroverci, kot nam rečete, smo za vas gotovo posebneži in zarukani čudaki. Čeprav smo po mojem mnenju izbrano pleme, ki nas je sem poslala Nikrmana, že kdo ve kdaj. Od takrat smo se gotovo pomešali s sosedi, mnogi pa so se tudi porazgubili po svetu. Zato pa se počutimo ponosne, ker smo tu le vzdržali ter ohranili svoje čaščenje in poseben odnos do narave. Tako ta naš majhen svet prepoznamo skozi našo zgodovino in skozi sobivanje z močnejšimi, s tujci, ki so nas vedno ogrožali, a nikoli toliko prizadeli, da bi izginili. Še vedno smo tu s svojimi svetišči, čeprav so nekatera tudi poškodovana, in z vsemi pripovedmi, ki so se iz roda v rod prenašale le z besedo. V njih so skrite tudi vse skrivnosti te borne, a za nas svete zemlje, ki nas je hranila in ohranila« (Medvešček, 2015, str. 529).
Živeli so na odročnem področju z razpršeno poselitvijo v duhu podedovanega starega načina življenja in izročila, ki so ga ohranjali v tesno varovani intimni srenji posameznikov. Njihovo življenjsko vodilo je bila prasila Nikrmana – le ta je s svojimi mnogoterimi pojavnimi oblikami bedela nad ljudmi, živalmi, rastlinami in celotnim prostorom. Staroversko skupnost je zastopal dehnar, ki jo je vodil in spodbujal k “nevidnemu” bivanju po principu tročanstva (verovanje v trojnost) – to naj bi jih ščitilo pred tistimi, ki so vsakršno odstopanje od tradicionalnih okvirov družbe opredelili kot praznoverje, čudaštvo ali celo norost, čarovništvo.
Janez Strgar, ki je postal Medveščkov prijatelj in zaupnik, se je zavedal, da so »zadnji svoje vrste« in imajo izjemno priložnost priznati svetu, kdo so in kako živijo. Na podlagi tega zaupanja je zrasel izjemen dokument o zamolčanih skrivnostih staroverstva – knjiga Iz nevidne strani neba, ki obsega pripovedno, stvarno in slikovno gradivo iz zahodne Slovenije, prvenstveno iz Posočja, pa tudi Idrijskega in Cerkljanskega – vsekakor pa predstavlja biser kulturne dediščine, duhovnega bogastva in modrosti prednikov naših krajev.
