Janez Kalan (1930) iz Karlovca v Škofji Loki je vse od rane mladosti predan športu. Nekdanji član telovadnega društva Orel se je po drugi svetovni vojni pridružil Fizkulturnemu društvu Škofja Loka (poznejši TVD Partizan) in tekmoval v orodni telovadbi, atletiki, alpskem smučanju, plavanju in skokih v vodo. Po zaključku tekmovalnega obdobja je bil vodnik loških orodnih telovadcev, organizator vadbe, nastopov, akademij in tekmovanj, počitniških taborov ter vzdrževalec telovadnih orodij. Leta 1949 je prevzel dvoletno funkcijo načelnika, kjer je skrbel za strokovno delo v društvu. Dvanajst let je tudi predvajal filme v Partizanu. »Vesno« je predvajal kar dvajsetkrat. Vse kar je delal v društvu, je delal s srcem, prostovoljno in brez plačila.
KINO PREDSTAVE V SOKOLSKEM DOMU
V Sokolski dom je Janez Kalan začel zahajati med drugo svetovno vojno, ko so Nemci sokolsko telovadnico spremenili v kino dvorano.
»Med vojno so imeli Nemci v Sokolskem domu kino, ki ga je imel »načez« šef gestapa. Najprej so predvajali tednik (to je bil nemški propagandni film, ki je poveličeval veliki rajh ter uspehe nemških vojakov na fronti), nato film. Šef gestapa je pred vsako predstavo hodil med vrstami in vse mladoletne pometal iz kina. Prijel te je za »kravatelc« in te s škornjem brcnil v rit. Jaz sem se z mulci skril na odru za zaveso in »špegal« film.
Slika je bila malo popačena. Med vojno so predvajali film Indijski nagrobni spomenik in Ešnapurski tiger. To je bil dvobarvni film – črnobel in rjav. Za mladino do 14. ali 16. leta je bil kino prepovedan. Kino je bil tudi za civilno prebivalstvo. Ko je vojska povabila v dom ženske, so zaprli vrata za javnost.«
Janez Kalan se spominja tragikomičnega dogodka, ki se je odvijal v domu:
»Socialistična zveza Gorenjske je priredila v dvorani Partizana zabavo s plesom. Okrog dvorane so bili postavljeni stoli, na odru je igral orkester, v mali dvorni pa so bile mize z jedačo in pijačo. Ko se je začel ples, je nek črnogorski vojak hotel plesati s punco Kisovcovega Staneta. Ta mu je ni hotel dati, zato ga je Črnogorec mahnil. Stane ga je mahnil nazaj, tako da se je Črnogorec zvrnil po tleh. Potem se je začelo. Poklicali so patruljo iz kasarne, ta pa vojsko. Jugoslovanska vojska je obkolila celo Loko. Ko so zjutraj ženske šle k maši in prišle do cerkvenih vrat, jim je vojak pomolil »šnelfajerco« na prsa. V domu pa so vojaki streljali v strop, da je rajh padal na otroke. Tonkovcov France je stal na strehi za dimnikom in streljal dol. V dvorani je padlo preko tisoč strelov, da je bilo vse preluknjano. Vojaki so skakali po strehi. Ujete domačine so postavili v kolono in gnali s puškami v kasarno. Nekdo je rekel: »V zid, pa postrelit!«. Neka gospa je komentirala: »Mene so Nemci ujeli, pa niso tako grdo delali z menoj kot vi!«
Epilog zgodbe je bil sledeč:
»Dom so morali popraviti, ker je bilo vse preluknjano. Kisovec pa ni bil zaprt. Tudi policaji so jih fasali, ker so se vtikali vmes. Vojsko, ki je bila v Loki, so po dogodku prestavili na Vrhniko. Za njimi je v Loko prišlo 1100 oficirjev oficirske šole. Naenkrat v Loki nisi dobil več kart za v kino, pri Kroni so bila zasedena vsa stanovanja. V Starem Dvoru so hoteli zgraditi stanovanja za oficirje, a občina ni dovolila. Zato so jih nastanili v Šentvidu.
Loški civili so jugoslovanske vojake zasovražili. Ti so za silvestra leta 1950 v domu priredili brezplačen ples z zastonj hrano. Bil sem tam s sedmimi drugimi, da smo delali. Ljudi pa ni bilo! Potem smo ob polnoči odšli, zjutraj ob petih pa na vlak in smučat na Vršič.«
POVOJNA TELOVADBA
Janez Kalan je prva leta po vojni skoraj ves prosti čas preživel v nekdanjem Sokolskem domu.
»Med vojno telovadbe ni bilo. Po vojni smo začeli s telovadbo v šolski telovadnici. Potem so popravili dvorano in iz nje odmontirali stole. Sam sem popravil telovadno orodja. Popravil in prebarval sem drogove, kroge, bradlje, konja, kozo. Mladinska bradlja, ki sem jo popravil, še danes stoji za gradom na trim stezi. Poleti smo orodje na deri s konjem prepeljali na igrišče v Puštalu. Ko je bil nastop, smo prepeljali tudi klavir. Vse smo delali ‘zastonj’, z veseljem.
Vadba je potekala od ponedeljka do četrtka med 16.00 in 23.00 uro. Od petka do nedelje je bil v dvorani kino. Pionirji so imeli vaje od 16.00 do 18.00 ure, nato mladinci in za njimi člani. Za prvenstvo smo trenirali cel dan, tudi ob nedeljah. Poleti smo telovadili zunaj »na terasi«, kot smo rekli. Na vrt smo privlekli celo konja. Treniral nas je Tine Zaletel in neki Nemec, ki je bil vojni ujetnik na Loškem gradu. Bil je v nemški državni rokometni reprezentanci. Po vojni je ostal tu tri leta in nas treniral. Bil je tudi nogometni vratar.«
Še živo se spominja nesreč, ki so se mu pripetile med vadbo na orodjih v začetku petdesetih let 20. stoletja. Z orodno telovadbo je prekinil tudi zaradi pogoste službene odsotnosti. Opravljal je namreč terensko delo v podjetju LTH.
»Enkrat sem delal v gugu zvink. Na višini štirih metrov me je odtrgalo s krogov. Priletel sem z glavo navzdol, na rob blazine in padel v nezavest. Doma nisem več mogel obrniti glave. Tudi domačim nisem upal nič povedati. Zjutraj mi je mama rekla, naj vstanem. Padel sem zraven postelje na tla. Mama je šla po Bračkovo, ki je samo zmajala z glavo. Imel sem pretres in otrdel vrat, ki ga štirinajst dni nisem mogle premikati. Opornice nisem dobil.«
Leta 1954 sem na gorenjskem prvenstvu v Puštalu pri skoku v višino potrgal vezi v kolenu. Devet mesecev sem imel novo v gipsu. Ker se nisem več mogel niti zavihteti na orodje, sem prenehal z orodno telovadbo. Potem sem treniral mladince. Včasih mi je pri teku skočilo ven koleno. Ko smo se leta 1980 preselili na Poden, je bilo s telovadbo kmalu konec. Imeli smo na voljo samo eno uro. V eni uri ne moreš narediti nič (postaviti orodje, se ogreti)! Prvo leto sem treniral 50 mladincev, naslednje pa samo še 8. Potem sem nehal trenirati. Dvorana je bila tudi pogosto zasedena, zato so treningi odpadali.«
PLESNE VAJE IN PLESI
Telovadno društvo je po vojni dvakrat letno organiziralo tudi plesne vaje v dvorani doma, ki so bile namenjene vsem Ločanom. Svoj prostor je dajalo na voljo tudi drugim društvom. Tako je npr. Planinsko društvo tu prirejalo tradicionalne pustne plese oziroma maškarade. Na odru je plesalce spremljal orkester. Plese so organizirali predvsem za pusta in novo leto.
»Ples je vodil plesni učitelj Mayer iz Kranja. Plesali smo v krogu. Nihče ni odklonil plesa, vsak je plesal z vsakim. Plesni učitelj je odredil, kdaj se pari zamenjajo. Potem so volile ženske. Plesali smo tudi plesni venček: vsaki, s katero si plesal, si moral kupiti spominčke. To so bili navadno kakšni pajacki. Plesne vaje po trajale cel mesec, dvakrat do trikrat tedensko. Učili smo se polke, valčka, angleškega valčka, svinga, slovfoksa, tanga, četvorke. Četvorka je bila drugačna. Ples je trajal četrt ure, ker je bilo toliko figur.
Za pusta je na pustno soboto v dvorani doma ples priredil Partizan, v torek pa Planinsko društvo. Takrat smo se pa mi zabavali. Maškare so prišle tudi iz Ljubljane, Kranja. V sejni sobi, v gornjem nadstropju doma – kjer danes stanuje Jože Oblak – so se maškare preoblačile. Ob polnoči so se vrata dvorane zaprla, maske smo morali sneti in se pogledali. Nekoč me je prišla iskat za ples, valček, Ziherlova Desana, ki je bila Šeherezada. Jaz sem zavohal njen parfum in jo vprašal: »Desana, ali si to ti? »Ja, kako si me pa spoznal?« me je vprašala. »Ja, po parfumu!« sem ji pojasnil. Desana je takrat v društvu sodelovala pri neki igri, jaz pa sem postavljal kulise na odru in sem imel njen parfum v nosu.«
