6. septembra 1940 je bil v Ljubljani z velikimi slovesnostmi odkrit spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju, ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar v sodelovanju z arhitektom Hermanom Husom. Na slovesnosti je bil prisoten tudi mlad kralj Peter II. in njegov namestnik knez Pavel z rodbino.
Pravda okoli spomenika je sprva zadevala predvsem njegov pretežno arhitekturni ali pretežno kiparski značaj. Vnemale so se polemike, ali naj ima spomenik idealno spomeniški značaj ali socialno spomeniški značaj. Vse je kazalo na to, kako težaven je problem postavitve javnega spomenika.
Spomenik je kiparska upodobitev osebe, kot slavospev njegovemu spominu ali ideji, ki jo predstavlja in javno manifestira. Kmalu je bilo jasno, da si javnost kraljev spomenik težko zamišlja drugače kot konjeniški spomenik, ki je že od klasične antike dalje veljal za najodličnejšo obliko javnega spomenika, posvečenega zgodovinsko pomembnim osebnostim državotvornega in vojaškega pomena.
Pristaši konjeniškega spomenika so opozarjali, da so najslavnejši spomeniki v zgodovini umetnosti prav konjeniški, nasprotniki so menili, da je takšna tema že izčrpana ter posledično umetniško nezanimiva. Razen tega pa je Ljubljana že imela svoj konjeniški spomenik v Dolinarjevem kralju Petru I. Osvoboditelju pred magistratom.
Leta 1935 se je spomeniški odbor lotil svoje naloge in se končno izrekel za konjeniški spomenik ter kot mesto postavitve predvidel park Zvezda. Arhitekt Herman Hus je tudi že izdelal načrt za preureditev parka kot prostora za spomenik. A tudi tukaj se je zataknilo in prišlo je do prave umetniške tekme za spomenik kralju Aleksandru. Odbor vseeno ni prevzel odgovornosti za kak vsiljen prostor, ampak je odločitev o kakovosti predlogov prepustil tekmi med umetniki, predvsem arhitekti, in častnemu razsodišču.
Kljub začetni želji o postavitvi spomenika v park Zvezda je zdaj postal pomemben le pogoj, da v določeno okolico postavljen spomenik poleg umetniške dovršenosti omogoča tudi manifestacije, slavnostne mimohode ter nasploh možnost zbiranja večjih množic.
Na natečaju so se pojavile naslednje možne lokacije:
– pred Univerzo
– na spodnjem delu Kongresnega trga
– na vhodu v park Tivoli (za križiščem Bleiweisove in Alexandrove ceste)
– trg pred Narodnim domom
Spomeniški odbor je izmed štirih priporočenih prostorskih rešitev izbral spodnji del Kongresnega trga, ne da bi natančno določil lego spomenika. To nalogo je prepustil natečaju.
Predsednik odbora dr. Ivan Hribar je za izdelavo predloga pridobil tudi arhitekta Plečnika, ki je 6. 9. 1937 odboru predložil model spomenika, ki si ga je zamislil kot odprto stebrišče (‘propileje’), v katerem naj bi stal kip pokojnega kralja.
V zagrizeni borbi za in proti ideji t. i. propilej je plenum spomeniškega odbora že skoraj popolnoma izdelan projekt konec l. 1937 odklonil. Predsednik odbora dr. Ivan Hribar je razočaran odstopil ter izročil akcije v roke banu.
Po vseh mogočih peripetijah je odbor povabil klub arhitektov, naj v ožji tekmi med svojimi člani izdela idejne predloge na lokaciji spodnjega dela Kongresnega trga ali pri vhodu v Tivoli. S svojim predlogom je zmagal Herman Hus, ki je kot prostor predvidel tivolski vhod.
Nato so bili povabljeni na natečaj kiparji in večina se jih je osredotočila na zdaj že dokaj usidrano misel o konjeniškem spomeniku. Glavni temi predloženih osnutkov sta bili steber s podobo kralja ter konjenik na primernem podstavku.
Prvo nagrado je dobil bogato simbolično in literarno zasnovan osnutek kiparja Tineta Kosa v sodelovanju z arhitektom Mirom Kosom. Drugonagrajeni je bil konjeniški spomenik Lojzeta Dolinarja, tretji pa Dolinarjev koncept stoječega kralja.
Kljub izidu razsodbe se je odbor odločil za najboljši konjeniški predlog in januarja 1939 oddal naročilo Lojzetu Dolinarju. Že naslednji mesec je kipar izdelal premikajočo maketo spomenika v naravni velikosti, da jo preizkusijo, kako deluje na predvidenem prostoru pred Tivolijem. Po tehtanjih, pomislekih in tudi možnosti kompromisa, da se spomenik zgolj provizorično postavi pri tivolskem vhodu, se je odbor spomladi 1940 obrnil na mestno občino, da določijo mesto spomenika. Končno je obveljalo, da bo spomenik postavljen v osi Južnega trga, v zadnji polovici parka Zvezda, kar sta podprla tudi spomeniški in gradbeni odbor.
Na dan odkritja spomenika, 6. septembra 1940, na rojstni dan kralja Petra II, je javnost prvič uzrla njegovo težko pričakovano podobo.
Konjeniški spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju je bil po svojih dimenzijah precej velik. Stal je v severni polovici velikega, v osi zadaj projektiranega Južnega trga, ustvarjenega prostora v Zvezdi, ki se je odpiral na Kongresni trg. Vsa pota preurejene Zvezde so se križala pred spomenikom tako, da so privabljala ljudi.
Jedro podstavka spomenika je bilo iz železobetona ter obloženo z bukovačkim granitom. Kraljeva konjeniška podoba in dva stranska reliefa, delo kiparja Lojzeta Dolinarja, sta bila iz brona. Arhitekturni podstavek je zasnoval Herman Hus.
Dolga stranska bronasta reliefa (166 x 420 cm) sta simbolizirala eden Vojno, drugi Mir. Kralj je bil predstavljen kot jezdec v obleki vojnega poveljnika v dostojanstveni drži, z žezlom v desnici, z levico pa vodeč konja.
