V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je turistični sloves Velenjskega jezera še bolj naraščal. Po poročanju časopisov je bilo parkirišče pred restavracijo v tipični poletni sezoni zasedeno, polne so bile vikend hišice in kamp, obrežje jezera pa je bilo pravo mravljišče.
Prevladovali so tuji gostje, predvsem Avstrijci in Nemci, precej je bilo tudi Francozov. Poslovodkinja restavracije ob jezeru Milena Kovač je v izjavi za Večer povedala, da v restavraciji in na vrtu lahko postrežejo 500 do 600 gostom, s ponudbo pa lahko zadovoljijo tudi zahtevnejše goste. Kot je povedala, k njim ne prihajajo le prehodni turisti, ki so sicer namenjeni na počitnice na morju, kajti večina gostov se vrača v Velenje, kjer preživljajo dopust. Direktor gostinskega podjetja Paka, Mitja Lap, pa je dejal, da bi bilo tujih gostov še več, če bi bila pravočasno asfaltirana cesta od Slovenj Gradca do Velenja.
Restavracijo ob jezeru so temeljito obnovili, za kopalce so postavili garderobne omare, del obale so preuredili v betonsko plažo, na jezeru so postavili vodomet, del ponudbe pa je bil tudi čoln. Bleščečo medijsko podobo jezera je skalilo nekaj prispevkov in pisem bralcev v Večeru, ki so opozarjali, da je v dvanajstih letih od otvoritve kopališča jezero vzelo osemnajst žrtev, v njem je končal vsako leto vsaj eden, nekaj let pa celo več utopljencev.
Zaradi konkurence poletnega bazena je v sedemdesetih letih pričel upadati obisk, dokončno pa je bila usoda Turističnega jezera zapečatena, ko so pod njim ponovno pričeli izkopavati premog. Zaradi ugrezanja tal so tej usodi v začetku osemdesetih let sledili tudi preostali objekti, porušili so zgradbo restavracije, kopališče, naprave za mini golf, pred tem pa so demontirali počitniške hišice.
