Simon Kukec in njegova družina Ana in Simon Kukec sta imela osem otrok, štiri hčere in štiri sinove. Hčerke so bile: Sidonija (poročena Belle), Aneta (poročena Elsbacher), Irma (poročena Strgar) in Gizela (poročena Šuklje), sinovi pa Rudolf, Edvard, Emerik in Vilko.
Simon Kukec je bil avtoritativen oče, ki je od otrok zahteval, da ga pri sprejemanju pomembnejših odločitvah v življenju, npr. ob porokah, ubogajo. Vsa Kukčeva družina je bila narodno zavedna, pri njih so se zbirali slovenski rodoljubi, mladina pa se je udeleževala vseh slovenskih prireditev. Tudi otroci Simona Kukca so ob porokah sledili narodnim idealom družine, tako da je dobil v hišo same narodno zavedne snahe in zete.
SINOVI
Najstarejši sin Rudolf (1870-1905) se z očetom ni najbolje razumel, uprl se je njegovi avtoritarnosti, odšel od doma, toda mlad umrl.
Sin Edvard (1872-1931) je kot ravnatelj vodil pivovarno v Laškem tudi še nekaj časa po preoblikovanju podjetja v delniško družbo. Leta 1908 se je vrnil v Žalec in se poročil s hčerko bogatega žalskega posestnika Rudolfa Senice, Fani Senica. Ta je za doto dobila hišo, danes znano kot »Kukčevo hišo«, in veliko hmeljišč. Z ženo sta uspešno in skrbno vodila posestvo in trgovala s hmeljem. Edvard se je aktivno vključeval v takratno društveno življenje Žalca, postal prvi starosta Sokola in prvi načelnik gasilske čete v Žalcu.
Najstarejša hči Sidonija (1874-1948) se je poročila z Ivanom Belletom, ki je bil sposoben kmetovalec, zlasti sadjar in vinogradnik ter od leta 1909 do svoje smrti ravnatelj kmetijske šole v Št. Jurju ob južni železnici (danes Šentjur). Objavil je številne članke o vinogradništvu, sadjarstvu in splošnem kmetijstvu. Njegova strokovna dela so pospeševala kmetijstvo, pripomogel je k obnovi od trsne uši uničenih vinogradov, vplival na organizacijo vinske trgovine, ustanovil sadjarsko društvo, pospeševal živinorejo in na slabem zemljišču šolskega posestva zasnoval bogate nasade.
Sin Emerik (1875-1947) se ni nikoli poročil, živel je v Žalcu in se ukvarjal s hmeljarstvom.
HČERE
Hči Aneta (1876-1955) je kot glavna knjigovodkinja v letih od 1895 do 1902 vodila posle v laški pivovarni. Bila je zelo sposobna in odločna ženska. Poročila se je z laškim veletrgovcern Konradorn Elsbacherjern, oba pa sta bila v Laškem znana kot zavedna Slovenca. Njuna najmlajša hči Sonja se je poročila z Radovanom Gobcem, skladateljem in dirigentom, ki je med drugim napisal opereti Hmeljska princesa (1930) in Planinska roža (1937) ter spevoigro Kresniček (1928). Vse so bile večkrat uspešno uprizorjene na naših (laških in žalskih) odrih.
Hči Irma (1878-1908) se je poročila z Vinkom Strgarjem, ki je bil rudarski organizator in eden prvih slovenskih inženirjev montanistike. V letih 1898 – 1900 je bil rudarski študent v Idriji, 1900 – 1907 adjunkt v Celju pri okrajnem rudarskem uradu, 1907 – 1918 v Ljubljani vodja okrožnega rudarskega okraja, 1918 – 1933 pa rudarski glavar na novo ustanovljenega rudarskega glavarstva. Strgar je v Ljubljani še v obdobju monarhije uvedel slovensko poslovanje. Sodeloval je v komisiji, ki je izdelala pravilnik bratovskih skladnic za socialno zavarovanje rudarjev. Ustanovil je Društvo slovenskih inženirjev (1910), soustanovil Združenje jugoslovanskih inženirjev in tehnikov (1918) ter mu predsedoval. Sodeloval je pri pripravah in snovanju TVŠ (tehnične visoke šole) in bil blagajnik društva za njeno gradnjo. V Idriji se je spoprijateljil s Franom Saleškim Finžgarjem, ki je po Strgarjevih hudih življenjskih izkušnjah v povesti Mirna pota ustvaril glavno osebo, dr. Rudija Slaka, ki se poroči z Irmo. Irma v tej povesti je oblikovana po Irmi Kukec, ostale glavne osebe pa so povzete po družini Simona Kukca. Irma Kukec je zaradi tuberkuloze zgodaj umrla.
Najmlajša hči Gisela (1879-1947) se je poročila z ginekologom dr. Hinkom Šukljetom, predanim društvenim delavcem. Študiral je medicino v Gradcu, kjer je bil med vodilnimi člani akademskega društva Triglav. Služboval je kot sekundarij v Ljubljani, se na povabilo celjskih narodnjakov leta 1893 preselil v Celje in se potem specializiral za ginekologijo. Vneto je sodeloval v narodnih društvih: kot odbornik Narodne čitalnice, Sokola, predsednik pevskega društva in podpredsednik Narodne godbe. Bil je zelo priljubljen. Leta 1894 je ustanovil elitni orkester, pozneje še godalni kvartet, pri Sokolu je ustanovil in vodil tamburaški klub. Uspeli koncerti so močno dvigali narodno zavest v Celju in okolici. Bolehal je za tuberkulozo, zato je iskal zdravja v Zadru, kjer je leta 1903 tudi umrl.
Gisela je nekaj let po moževi smrti z rudarskim inženirjem Skrivanekom odpotovala v Južno Afriko in tam iskala novih življenjskih priložnosti. Skrivaneka je spoznala v domači restavraciji v Žalcu, kjer je stanoval v času, ko je prišel v Zabukovico reševat težave tamkajšnjega rudnika. V Južni Afriki je Gisela na slepo zaupanje kupila neobstoječ rudnik zlata in premoga ter na ta način izgubila vse svoje premoženje. Preostanek življenja je preživela v revščini.
Najmlajši sin Vilko (1881-1968) je bil poročen s Štefanijo Vabič. Bil je aktiven pri ustanavljanju Sokola v Žalcu leta 1906. Takrat in tudi kasneje je bil izvoljen za načelnika, bil dolgoleten član društva, vaditelj in kasneje starosta žalskega Sokola. Člani Sokola so si že od leta 1924 prizadevali za izgradnjo sokolskega doma. Z nakupi zemljišč in gradnjo so pričeli leta 1936, sokolski dom pa so dokončali in slovesno odprli 6. avgusta 1939 poleg Kolodvorske restavracije. Ana Karčič in Fani Kukec sta bili botri naraščajskemu praporu. Otvoritev doma je za trg Žalec predstavljala velik praznik.
Simon Kukec je umrl 29. septembra 1910, star 72 let in je pokopan v Žalcu. Žena Ana se je po moževi smrti preselila k hčerki Aneti v Laško, kjer je 5. januarja 1915 umrla, stara 74 let, pokopana je v Žalcu.
Otroci Simona in Ane Kukec so imeli veliko potomcev, ki so bili vsi zelo uspešni na svojih področjih. Simon Kukec bi bil nanje zelo ponosen.
Zanimivo pa je, da se je že v tretji generaciji potomcev priimek izgubil. Danes živi po svetu 63 potomcev Simona in Ane Kukec. V Žalcu občasno prebiva njuna pravnukinja Olga Kabalin, vnukinja Edvarda Kukca. V Laško pa prav tako občasno prihaja Ljerka Zemljič, tudi pravnukinja Simona in Ane Kukec, vnukinja Anete Elsbacher.
Simon Kukec je zavest o pivovarstvu v Laškem tako močno zasidral med ljudi, da so po ukinitvi delniške pivovarne Laščani obudili tradicijo pivovarstva z ustanovitvijo Gostilničarske pivovarne in jo razširili v pojem. To pa je že nova zgodba o uspehu.
SINOVI
Najstarejši sin Rudolf (1870-1905) se z očetom ni najbolje razumel, uprl se je njegovi avtoritarnosti, odšel od doma, toda mlad umrl.
Sin Edvard (1872-1931) je kot ravnatelj vodil pivovarno v Laškem tudi še nekaj časa po preoblikovanju podjetja v delniško družbo. Leta 1908 se je vrnil v Žalec in se poročil s hčerko bogatega žalskega posestnika Rudolfa Senice, Fani Senica. Ta je za doto dobila hišo, danes znano kot »Kukčevo hišo«, in veliko hmeljišč. Z ženo sta uspešno in skrbno vodila posestvo in trgovala s hmeljem. Edvard se je aktivno vključeval v takratno društveno življenje Žalca, postal prvi starosta Sokola in prvi načelnik gasilske čete v Žalcu.
Najstarejša hči Sidonija (1874-1948) se je poročila z Ivanom Belletom, ki je bil sposoben kmetovalec, zlasti sadjar in vinogradnik ter od leta 1909 do svoje smrti ravnatelj kmetijske šole v Št. Jurju ob južni železnici (danes Šentjur). Objavil je številne članke o vinogradništvu, sadjarstvu in splošnem kmetijstvu. Njegova strokovna dela so pospeševala kmetijstvo, pripomogel je k obnovi od trsne uši uničenih vinogradov, vplival na organizacijo vinske trgovine, ustanovil sadjarsko društvo, pospeševal živinorejo in na slabem zemljišču šolskega posestva zasnoval bogate nasade.
Sin Emerik (1875-1947) se ni nikoli poročil, živel je v Žalcu in se ukvarjal s hmeljarstvom.
HČERE
Hči Aneta (1876-1955) je kot glavna knjigovodkinja v letih od 1895 do 1902 vodila posle v laški pivovarni. Bila je zelo sposobna in odločna ženska. Poročila se je z laškim veletrgovcern Konradorn Elsbacherjern, oba pa sta bila v Laškem znana kot zavedna Slovenca. Njuna najmlajša hči Sonja se je poročila z Radovanom Gobcem, skladateljem in dirigentom, ki je med drugim napisal opereti Hmeljska princesa (1930) in Planinska roža (1937) ter spevoigro Kresniček (1928). Vse so bile večkrat uspešno uprizorjene na naših (laških in žalskih) odrih.
Hči Irma (1878-1908) se je poročila z Vinkom Strgarjem, ki je bil rudarski organizator in eden prvih slovenskih inženirjev montanistike. V letih 1898 – 1900 je bil rudarski študent v Idriji, 1900 – 1907 adjunkt v Celju pri okrajnem rudarskem uradu, 1907 – 1918 v Ljubljani vodja okrožnega rudarskega okraja, 1918 – 1933 pa rudarski glavar na novo ustanovljenega rudarskega glavarstva. Strgar je v Ljubljani še v obdobju monarhije uvedel slovensko poslovanje. Sodeloval je v komisiji, ki je izdelala pravilnik bratovskih skladnic za socialno zavarovanje rudarjev. Ustanovil je Društvo slovenskih inženirjev (1910), soustanovil Združenje jugoslovanskih inženirjev in tehnikov (1918) ter mu predsedoval. Sodeloval je pri pripravah in snovanju TVŠ (tehnične visoke šole) in bil blagajnik društva za njeno gradnjo. V Idriji se je spoprijateljil s Franom Saleškim Finžgarjem, ki je po Strgarjevih hudih življenjskih izkušnjah v povesti Mirna pota ustvaril glavno osebo, dr. Rudija Slaka, ki se poroči z Irmo. Irma v tej povesti je oblikovana po Irmi Kukec, ostale glavne osebe pa so povzete po družini Simona Kukca. Irma Kukec je zaradi tuberkuloze zgodaj umrla.
Najmlajša hči Gisela (1879-1947) se je poročila z ginekologom dr. Hinkom Šukljetom, predanim društvenim delavcem. Študiral je medicino v Gradcu, kjer je bil med vodilnimi člani akademskega društva Triglav. Služboval je kot sekundarij v Ljubljani, se na povabilo celjskih narodnjakov leta 1893 preselil v Celje in se potem specializiral za ginekologijo. Vneto je sodeloval v narodnih društvih: kot odbornik Narodne čitalnice, Sokola, predsednik pevskega društva in podpredsednik Narodne godbe. Bil je zelo priljubljen. Leta 1894 je ustanovil elitni orkester, pozneje še godalni kvartet, pri Sokolu je ustanovil in vodil tamburaški klub. Uspeli koncerti so močno dvigali narodno zavest v Celju in okolici. Bolehal je za tuberkulozo, zato je iskal zdravja v Zadru, kjer je leta 1903 tudi umrl.
Gisela je nekaj let po moževi smrti z rudarskim inženirjem Skrivanekom odpotovala v Južno Afriko in tam iskala novih življenjskih priložnosti. Skrivaneka je spoznala v domači restavraciji v Žalcu, kjer je stanoval v času, ko je prišel v Zabukovico reševat težave tamkajšnjega rudnika. V Južni Afriki je Gisela na slepo zaupanje kupila neobstoječ rudnik zlata in premoga ter na ta način izgubila vse svoje premoženje. Preostanek življenja je preživela v revščini.
Najmlajši sin Vilko (1881-1968) je bil poročen s Štefanijo Vabič. Bil je aktiven pri ustanavljanju Sokola v Žalcu leta 1906. Takrat in tudi kasneje je bil izvoljen za načelnika, bil dolgoleten član društva, vaditelj in kasneje starosta žalskega Sokola. Člani Sokola so si že od leta 1924 prizadevali za izgradnjo sokolskega doma. Z nakupi zemljišč in gradnjo so pričeli leta 1936, sokolski dom pa so dokončali in slovesno odprli 6. avgusta 1939 poleg Kolodvorske restavracije. Ana Karčič in Fani Kukec sta bili botri naraščajskemu praporu. Otvoritev doma je za trg Žalec predstavljala velik praznik.
Simon Kukec je umrl 29. septembra 1910, star 72 let in je pokopan v Žalcu. Žena Ana se je po moževi smrti preselila k hčerki Aneti v Laško, kjer je 5. januarja 1915 umrla, stara 74 let, pokopana je v Žalcu.
Otroci Simona in Ane Kukec so imeli veliko potomcev, ki so bili vsi zelo uspešni na svojih področjih. Simon Kukec bi bil nanje zelo ponosen.
Zanimivo pa je, da se je že v tretji generaciji potomcev priimek izgubil. Danes živi po svetu 63 potomcev Simona in Ane Kukec. V Žalcu občasno prebiva njuna pravnukinja Olga Kabalin, vnukinja Edvarda Kukca. V Laško pa prav tako občasno prihaja Ljerka Zemljič, tudi pravnukinja Simona in Ane Kukec, vnukinja Anete Elsbacher.
Simon Kukec je zavest o pivovarstvu v Laškem tako močno zasidral med ljudi, da so po ukinitvi delniške pivovarne Laščani obudili tradicijo pivovarstva z ustanovitvijo Gostilničarske pivovarne in jo razširili v pojem. To pa je že nova zgodba o uspehu.
