Samotar Janez Mlinar - "zadnji jamski človek"

Osebne zgodbe Janeza Mlinarja žal nihče ne pozna. Ne ve se, od kod je prišel, kakšna je bila njegova življenjska pot. Kar se o samotarju ve, so povedali domačini. Nekaj teh pričevanj je bilo na primer objavljenih v lokalnem časopisu Novice iz Moravške doline. V številki 4, letnik III, april 2002 tako lahko na strani 20 (stran je priložena poglavju) najdemo rubriko Iščemo najstarejšo fotografijo. V prispevku, ki ga je napisal Franc Ravnikar, je fotografija samotarja, ki je bila posneta 28. 8. 1932 in naj bi jo posnel fotograf F. Cerar. Fotografijo je časopisu za objavo posodil Janez Brate iz Zgornjih Kosez, vasi v bližini jame. V tem prispevku piše, da je samotar umrl tik pred drugo svetovno vojno, vendar to ne drži, saj je časopis Domovina, 26. januarja, leta 1933 objavil novico o njegovi smrti, v kateri je omenjeno, da je umrl pred petimi dnevi. Nihče ni vedel, od kod je prišel, čeprav najdemo v prispevku iz omenjenega lokalnega časopisa Novice iz Moravške doline, v številki 5, letnik I, leto 2000, na str. 14 prispevek Rada Kokalja, v katerem omenja, da se je Janez Mlinar iz dunajskega velemesta umaknil sem, v tišino. Prispevku je priložena razglednica, na kateri samotar sedi pred vhodom v jamo. Pričevanj je veliko, nemogoče pa je vse zagotovo potrditi. Vsekakor so imeli samotarja domačini radi, čeprav je bil človek čudaških navad. Samotar je kasneje oba rova jame uporabljal za shrambo. Odstranil je tudi sedimente v sprednjem delu zgornjega rova. Na fotografijah se opazi, da je imel vrt, blizu so mu bile tudi rože in zelišča. Živel je z naravo, rad je imel živali. Po pripovedovanju domačinov je ponoči, posebno ob mlaju, v votlini pel psalme in opravljal nekakšne obrede. Bil je molčeč, a prijazen in hvaležen za vso pomoč, ki so mu jo nudili domačini. Vodo naj bi po pripovedovanju Minice Avbelj iz Zgornjih Kosez hodil iskat k domačinom, kasneje pa je z dovoljenjem lastnika skopal vodnjak na travniku pod pečino. Oblečen je bil preprosto in skromno, čeprav je na fotografijah videti, da je imel tudi boljšo obleko. Domačini so pripovedovali, da je zahajal v cerkev, imel je tudi molitvene knjige. Začudeni pa so bili nad njegovim praznovanjem božiča – ko so odhajali s polnočnice, so opazili, da si je pred jamo postavil visoko smreko, na kateri so bili kot okras obešeni porcelanasti lončki. To se jim je zdelo zelo nenavadno, saj takrat pri nas še niso krasili božičnih ali novoletnih drevesc. Ta podatek morda nakazuje, da je Janez Mlinar nemara res prišel iz kakšnega večjega, tujega mesta, kjer je prevzel to navado. Očitno pa se je glas o puščavniku v tistem času razširil, saj je časopis Domovina, 26. 1. 1933, letnik 16, številka 4 objavil vest o smrti puščavnika, kjer je bilo zapisano: »V ljubljanski bolnišnici je umrl znani puščavnik Janez Mlinar, ki je zadnja leta živel v neki votlini blizu Moravč, pred dobrim tednom pa so ga pripeljali v ljubljansko bolnišnico. Mož je bil svojevrsten čudak, ki so ga ljudje okrog Moravč dobro poznali. Svoj čas je mož romal tudi v Sveto deželo. O svojem samotarskem življenju je sam napisal zanimivo povest.« Iz zapisanega ne izvemo, zakaj je umrl, čeprav je domačinka Minica Avbelj pripovedovala, da ga je zadela kap, v članku v Novicah iz Moravške doline iz leta 2002 pa preberemo, da naj bi se mu po piku klopa vnela možganska mrena. Poleg podatka, da je potoval v Sveto deželo, je še bolj vznemirljiva misel, da naj bi o svojem življenju napisal povest. To bi bilo sijajno branje, a žal o tej povesti ni nobene sledi. Upokojeni profesor matematike in fizike ter specialist kriminologije Bogomil Brvar, ki živi v Pečah pri Moravčah, se poleg pisanja strokovnih člankov s področja vzdrževanja javnega reda in miru, preprečevanja kaznivih dejanj, varnosti v cestnem prometu, ter raziskav na področju statistike in računalniške obdelave podatkov, ukvarja tudi z zgodovino vasi in župnije Peče. Prav on nam je zaupal nekaj podatkov o puščavniku, ki ga bo opisal tudi v knjigi, ki jo pripravlja. Med drugim nam je zaupal, da naj bi bil Janez Mlinar pokopan na pokopališču v Moravčah, vendar tega groba ni več. Mogoče pa se bo o puščavniku sčasoma našla še kakšna zanimivost.

Večino fotografij Janeza Mlinarja nam je predal Matjaž Šporar, vnuk fotografa Petra Nagliča, ki je tudi avtor večine fotografij v prispevku. Peter Naglič je bil navdušen fotograf, ki je za seboj pustil izjemno bogato zbirko fotografij. Razglednico puščavnika pa hrani tudi Knjižnica Domžale.