“Kateri dogodek mi je ostal posebno v spominu, ste vprašali. Malo je pomislil. Bilo je leta 1932. Takrat sem bral v časopisih, da išče Metropolitanska opera za opero Ottorina Respiglija »Marija iz Egipta« osem pevcev in med njimi enega baritonista. Šel sem na avdicijo, kjer se je zbralo še okrog 150 ljudi. Šef avdicije in dirigent Metropolitanske opere v New Yorku me je preskusil in po končani avdiciji dejal: »Tega hočem,« in pokazal na mene. Tako sem bil sprejet v zbor Metropolitanske opere, kjer sem pel štirinajst let.«
Se vam je kaj posebnega pripetilo v tem času?
V Metropolitanski operi je prišlo zaradi mene do stavke. Se čudite? Nenavadno se sliši, pa je res. Takrat sem bil predstavnik metropolitanskega zbora, organizacija glasbenikov pa nam je hotela vsiliti pogodbo, ki bi nam bila v škodo. Ker je nisem hotel podpisati, sem dobil odpoved.
Nato mi je pripovedoval, da ga je metropolitanski zbor, v katerem so peli pevci različnih narodnosti, podprl in napovedal stavko. Bili so enotni in so zmagali.
To je bil velik dan v mojem življenju – se spominja Šubelj – in ne bi znal opisati tistega vzdušja. Medtem ko so me nosili na ramenih, je zbor prepeval meni najljubše arije. Bilo je imenitno. Verjetno sem imel polne oči solz. Temu slavju so se pridružili še nekateri novinarji, s katerimi smo bili v tesnih stikih in so bili obveščeni o tem, za kaj gre.”
(Stane Lenardič, Kozarec vode je odprl vrata, Razgovor z našim izseljencem – glasbenikom Antonom Šubljem, Delo, 10. 8. 1964, št. 216, str. 2. )
