Potovati po poti, ki jo je mnogokrat prejezdil Valvasor, ko je preučeval Cerkniško jezero in druge posebnosti Kranjske, in bil za svoje izjemne dosežke vpisan v angleško Kraljevo akademijo v Londonu, 300 let kasneje, ni bilo enostavno. Povezati je bilo potrebno več občin, več področij in pot skleniti v primerno celoto, ki bo varna, primerna za ljudi in živali, in bo povezala kulturna in rekreativna doživetja.
Priprave na petdnevni pohod leta 1993 je pričela manjša skupina zanesenjakov, vsak med njimi z mnogimi zadolžitvami in nalogami. Odšli so na pot, ponosni, da jezdijo pod imenom slavnega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.
Osnovni cilj Valvasorjevega popotovanja, kot so poimenovali jezdenje od Bogenšperka do Cerknice, je bil opozoriti na Valvasorjevo preučevanje naših krajev v 17. stoletju, ki jih je predstavil v edinstvenem književnem delu v več delih Slava vojvodine Kranjske, prav posebno pa je zaslovel s svojo predstavitvijo in pojasnitvijo presihanja vode na Cerkniškem jezeru, ki ga je intenzivno preučeval med leti 1680–1685, ovrgel je razmišljanje o nadnaravni coprniji in bil zaradi predstavitve pojava sprejet med častne člane angleške Kraljeve družbe.
Trasiranje poti za konjenike in vozove je bilo skrbno pripravljeno, dvakrat v celoti prejahano in na določenih točkah ter področjih večkrat preverjeno; poskrbljeno je bilo za primerne postanke in okrepčila, tako ljudi kot konjev, prenočevanja, dogovorjene sprejeme županov in vse spremljajoče dogodke ob poti. Udeleženci so del stroškov pokrivali sami, dogodek je podprla tudi Občina Litija, pridobili so nekaj sponzorjev, zelo pomembno pa je, da so se povabilu k povezovanju zelo pozitivno odzvale ‚gostujoče‘ občine, skozi katere so jezdili konjeniki.
Konjenici in spremljajoči karavani so 23. junija 1993 pred gradom Bogenšperk ob odhodu zadonele fanfare Zasavskih rogistov. Spodbudne besede jim je namenil župan Mirko Kaplja. Konjenico so sestavljali konjeniki iz različnih krajev Slovenije – na pot jih je odšlo preko dvajset.
Petdnevno popotovanje je bila krožna pot. Etape so bile premišljeno načrtovane:
- dan – 23. junij (Grad Bogenšperk–Ivančna Gorica–Muljava–Krka–Raščica)
- dan – 24. junij (Raščica–Velike Bloke–Cerknica)
- dan – 25. junij (prost dan za oglede znamenitosti )
- dan – 26. junij (Cerknica–Borovnica–Ljubljana)
- dan – 27. junij (povratek do Bogenšperka)
Povratek na grad Bogenšperk je bil izredno čustven: občutili so, da so zavezo izpolnili. V vseh krajih so jih prisrčno sprejeli, tako domačini kot župani, posebno v Cerknici, kjer so pripravili bogat kulturni program. Po petih dneh jezdenja so bili resda utrujeni, a srečni, nekateri pa celo vzhičeni. Zadovoljni so bili tudi zato, ker so pot sklenili brez neprijetnih pripetij in večjih nezgod, zato so si brez pomisleka obljubili, da se znova snidejo naslednje leto.
Prvi pohod konjenice je bil izjemno odmeven. Popotne dosežke in spomine na lepa doživetja so konjeniki ponesli po vsej Sloveniji. Izjemnost pokrajine, ki so jo prečkali, in posebna gostoljubnost ljudi, ki so jih srečevali in ki so jih tudi z veseljem in odprtimi rokami gostili, so nadgradila spoznanja o zgodovinski in kulturni dediščini slovenskega naroda, posebno pa njenega izjemnega ambasadorja Janeza Vajkarda Valvasorja.
Pohod konjenice je bil uspeh tako na individualni ravni posameznikov, ki so se ga udeležili, predstavljal pa je tudi kolektivni ponos litijske občine, ki je Valvasorjevo ime in njegov sloves vpletla v svojo identiteto.
Valvasorjeva konjenica je pot med Bogenšperkom in Cerknico ubirala še v letih 1994, 1995 in 1996 in nato še v letih 2002, 2007 in 2012.
