Tržič je bil daleč poznan po kakovostnih obrtnih izdelkih. Konec 19. in v začetku 20. stoletja pa je postal še eno vodilnih gorenjskih industrijskih mest. Dober glas o Tržiču je šel v sedmo vas tudi s številnimi dopisnicami in razglednicami s podobami kraja in okolice.
V zbirki starih razglednic Tržiča in okoliških krajev, ki jo hrani Gorenjski muzej, je zbranih več kot 350 kosov, ki časovno segajo predvsem od konca 19. stoletja pa vse do druge svetovne vojne, nekaj jih je tudi kasnejših. Najstarejše razglednice so pravzaprav še dopisnice. Na sporočilni strani imajo ob eni ali več podobah kraja prostora le za kratka sporočila in pozdrave, na naslovni strani pa je bilo dovoljeno napisati le naslov. Ker pa se je slikovni del večal in je počasi zasedel celo hrbtno stran dopisnice, se je prostor za pisna sporočila preselil na naslovno stran. Starejše dopisnice so bile tiskane v tedaj razširjeni tehniki litografije ali kamnotiska na osnovi risb ali slik. Z izumom in razvojem fotografije pa se pojavijo tudi razglednice s fotografskimi posnetki domačih tržiških in tujih fotografov.
V zbirki prevladujejo panoramske razglednice s pogledom na trg z jugovzhoda, od koder je z Male in Velike Mizice na zahodnem pobočju Kriške gore zelo dober razgled na staro trško jedro. Nekaj panoram je posnetih tudi z zahodnega dela, s pobočja nad današnjo Blejsko cesto in z Zalega rovta, s pogledom preko Glavnega trga proti župni cerkvi Marijinega oznanjenja. Redkejši so pogledi na mesto s severa, s pobočja nad župnijsko cerkvijo in hriba Kamnik nad gradom Neuhaus.
Na panoramskih razglednicah od stavb izstopajo cerkev sv. Andreja na Glavnem trgu, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja nad Bistrico in sv. Jožefa na pobočju Kriške gore. Na hribčku nad mestom se dviga grad Neuhaus, v ospredju je stanovanjska vila za uradniške uslužbence predilnice in tkalnice, nekoliko za njo tržiška pošta, v zahodnem delu pa sta večji stavbi meščanska šola in dekliški dom za dekleta, ki so delala v predilnici in tkalnici.
Na razglednicah izstopajo tudi nekatere stavbe bogate tržiške obrtne in industrijske preteklosti. Od usnjarskih obratov je opazna moderna strojarska tovarna z visokim dimnikom, last Karla B. Mallyja. Po zaprtju tovarne je v tridesetih letih 20. stoletja v njej začela delovati usnjarska zadruga Runo. Ob Mošeniku opazimo kozolcem podobne sušilnice za usnje in zidano trinadstropno sušilnico za blago ter usnje. Kot hišna obrt je bilo v Tržiču zelo močno čevljarstvo. Leta 1874 je začela delovati prva tovarna čevljev, ki je kasneje pod imenom Mally & Demberger obratovala vse do leta 1931. Tovarno opazimo na nekaterih razglednicah Glavnega trga in na panoramskih razglednicah. Leta 1883 ustanovljeni tovarni čevljev Goeken & Müller se je v začetku 20. stoletja pridružila še tretja, tovarna čevljev Petra Kozine. Na ugodni prometni legi nasproti kolodvora je Peter Kozina zgradil moderno tovarno z lepo urejeno okolico. Za svoje uradniške delavce je v Zgornji Preski dal sezidati stanovanjsko stavbo v alpskem slogu.
Tržič z okolico je bil znan po proizvodnji platna in kakovostnega mezlana, blaga, narejenega iz mešanice volne in lanu. Tudi odlični barvarji so bili v Tržiču. V drugi polovici 19. stoletja je ugašajočo tkalsko obrt nadomestila tovarna – Bombažna predilnica in tkalnica. Ta je rezala kruh številnim zaposlenim, zato se njen velik pomen za kraj in širšo okolico odraža tudi v številu razglednic, ki prikazujejo tovarniško poslopje.
Zelo zanimive so razglednice s posnetki Glavnega trga, kjer se lahko v mislih sprehodimo po placu skupaj z možmi in ženami, ki so prišli po nakupih in poklepetali z znanci, srečamo radovedne otroke in tudi maškare, pridružimo se lahko procesiji ali ženam, ki se vračajo od maše, se zapeljemo z vozom ali s prvimi avtomobili. Nad izložbenimi okni nas table obvestijo o lastnikih in ponudbi trgovskih ter gostinskih lokalov. V tem času se pojavijo tudi prva podjetja za prevoz oseb z motornimi vozili in avtotaksiji, ki so imeli postajo pred hotelom Lončar na Glavnem trgu. Na Glavnem trgu najdemo še kleparje, mehanika, tapetnika, trgovino z radioaparati, pralnico in likalnico.
Poleg razglednic, ki prikazujejo posamezne dele Tržiča, pa je veliko tudi razglednic s pomembnimi tržiškimi stavbami, kot npr. že omenjena uradniška hiša tovarne Petra Kozine, grad Neuhaus, pošta, Naš dom Na skali s prostori Prosvetnega društva sv. Jožefa, električna centrala in dekliški dom tovarne Glanzmann in Gassner, znamenja in kipci v njih, meščanska šola, gostilne.
V zbirki so tudi razglednice nekaterih okoliških vasi ter planinskih, turističnih in pomembnih točk. Priljubljen motiv je bil zlasti 1370 metrov visok ljubeljski prelaz s piramidama, ki je bil v zimskem času privlačna točka za ljubitelje sankanja. Na razglednicah so upodobljene rudarske stavbe, cerkvica sv. Ane z gradom in vilo barona Friderika Borna ter Zelenico v ozadju. Friderikov oče Julij Born je leta 1891 kupil v Puterhofu nad Tržičem posestvo in tam zgradil razkošen moderen gradič ter žago.
Razglednice so bile tudi odlično sredstvo za gospodarsko propagando oz. reklamo. Tovarne, trgovine, društva, hoteli, gostilne … so dali natisniti lastne razglednice, da so z njimi sami ali pa njihove stranke in gostje delali brezplačno reklamo. Tovarna Petra Kozine je tako ob velikem ljubljanskem sejmu leta 1921 izdala posebno priložnostno razglednico. Razglednice pa so izrabljali tudi za politično in nacionalno propagando. Po umiku Kranjske industrijske družbe v drugi polovici 19. stoletja so prišli v Tržič mnogi podjetniki nemškega rodu, ki so v Tržiču organizirali tovarniški način proizvodnje in hkrati s seboj pripeljali svoje vodstveno in tehnično osebje. Nemško nacionalno zavest je širilo društvo Liedertafel, ki je pod vplivom narodnostnih nestrpnežev v začetku 20. stoletja postalo protislovensko usmerjeno. To nestrpnost je opaziti tudi na razglednicah, saj je slovensko ime kraja večkrat prečrtano, pri samo slovenskem imenu pa je nemška različica dopisana.
Razglednice so odličen vir za spremljanje spreminjanja podobe krajev. Mnogokrat so zaradi redko ohranjenega fotografskega gradiva edini vir o že podrtih poslopjih.
Besedilo je povzeto po prispevku Helene Rant: Prve razglednice Tržiča in okolice, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 97-121.
V zbirki prevladujejo panoramske razglednice s pogledom na trg z jugovzhoda, od koder je z Male in Velike Mizice na zahodnem pobočju Kriške gore zelo dober razgled na staro trško jedro. Nekaj panoram je posnetih tudi z zahodnega dela, s pobočja nad današnjo Blejsko cesto in z Zalega rovta, s pogledom preko Glavnega trga proti župni cerkvi Marijinega oznanjenja. Redkejši so pogledi na mesto s severa, s pobočja nad župnijsko cerkvijo in hriba Kamnik nad gradom Neuhaus.
Na panoramskih razglednicah od stavb izstopajo cerkev sv. Andreja na Glavnem trgu, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja nad Bistrico in sv. Jožefa na pobočju Kriške gore. Na hribčku nad mestom se dviga grad Neuhaus, v ospredju je stanovanjska vila za uradniške uslužbence predilnice in tkalnice, nekoliko za njo tržiška pošta, v zahodnem delu pa sta večji stavbi meščanska šola in dekliški dom za dekleta, ki so delala v predilnici in tkalnici.
Na razglednicah izstopajo tudi nekatere stavbe bogate tržiške obrtne in industrijske preteklosti. Od usnjarskih obratov je opazna moderna strojarska tovarna z visokim dimnikom, last Karla B. Mallyja. Po zaprtju tovarne je v tridesetih letih 20. stoletja v njej začela delovati usnjarska zadruga Runo. Ob Mošeniku opazimo kozolcem podobne sušilnice za usnje in zidano trinadstropno sušilnico za blago ter usnje. Kot hišna obrt je bilo v Tržiču zelo močno čevljarstvo. Leta 1874 je začela delovati prva tovarna čevljev, ki je kasneje pod imenom Mally & Demberger obratovala vse do leta 1931. Tovarno opazimo na nekaterih razglednicah Glavnega trga in na panoramskih razglednicah. Leta 1883 ustanovljeni tovarni čevljev Goeken & Müller se je v začetku 20. stoletja pridružila še tretja, tovarna čevljev Petra Kozine. Na ugodni prometni legi nasproti kolodvora je Peter Kozina zgradil moderno tovarno z lepo urejeno okolico. Za svoje uradniške delavce je v Zgornji Preski dal sezidati stanovanjsko stavbo v alpskem slogu.
Tržič z okolico je bil znan po proizvodnji platna in kakovostnega mezlana, blaga, narejenega iz mešanice volne in lanu. Tudi odlični barvarji so bili v Tržiču. V drugi polovici 19. stoletja je ugašajočo tkalsko obrt nadomestila tovarna – Bombažna predilnica in tkalnica. Ta je rezala kruh številnim zaposlenim, zato se njen velik pomen za kraj in širšo okolico odraža tudi v številu razglednic, ki prikazujejo tovarniško poslopje.
Zelo zanimive so razglednice s posnetki Glavnega trga, kjer se lahko v mislih sprehodimo po placu skupaj z možmi in ženami, ki so prišli po nakupih in poklepetali z znanci, srečamo radovedne otroke in tudi maškare, pridružimo se lahko procesiji ali ženam, ki se vračajo od maše, se zapeljemo z vozom ali s prvimi avtomobili. Nad izložbenimi okni nas table obvestijo o lastnikih in ponudbi trgovskih ter gostinskih lokalov. V tem času se pojavijo tudi prva podjetja za prevoz oseb z motornimi vozili in avtotaksiji, ki so imeli postajo pred hotelom Lončar na Glavnem trgu. Na Glavnem trgu najdemo še kleparje, mehanika, tapetnika, trgovino z radioaparati, pralnico in likalnico.
Poleg razglednic, ki prikazujejo posamezne dele Tržiča, pa je veliko tudi razglednic s pomembnimi tržiškimi stavbami, kot npr. že omenjena uradniška hiša tovarne Petra Kozine, grad Neuhaus, pošta, Naš dom Na skali s prostori Prosvetnega društva sv. Jožefa, električna centrala in dekliški dom tovarne Glanzmann in Gassner, znamenja in kipci v njih, meščanska šola, gostilne.
V zbirki so tudi razglednice nekaterih okoliških vasi ter planinskih, turističnih in pomembnih točk. Priljubljen motiv je bil zlasti 1370 metrov visok ljubeljski prelaz s piramidama, ki je bil v zimskem času privlačna točka za ljubitelje sankanja. Na razglednicah so upodobljene rudarske stavbe, cerkvica sv. Ane z gradom in vilo barona Friderika Borna ter Zelenico v ozadju. Friderikov oče Julij Born je leta 1891 kupil v Puterhofu nad Tržičem posestvo in tam zgradil razkošen moderen gradič ter žago.
Razglednice so bile tudi odlično sredstvo za gospodarsko propagando oz. reklamo. Tovarne, trgovine, društva, hoteli, gostilne … so dali natisniti lastne razglednice, da so z njimi sami ali pa njihove stranke in gostje delali brezplačno reklamo. Tovarna Petra Kozine je tako ob velikem ljubljanskem sejmu leta 1921 izdala posebno priložnostno razglednico. Razglednice pa so izrabljali tudi za politično in nacionalno propagando. Po umiku Kranjske industrijske družbe v drugi polovici 19. stoletja so prišli v Tržič mnogi podjetniki nemškega rodu, ki so v Tržiču organizirali tovarniški način proizvodnje in hkrati s seboj pripeljali svoje vodstveno in tehnično osebje. Nemško nacionalno zavest je širilo društvo Liedertafel, ki je pod vplivom narodnostnih nestrpnežev v začetku 20. stoletja postalo protislovensko usmerjeno. To nestrpnost je opaziti tudi na razglednicah, saj je slovensko ime kraja večkrat prečrtano, pri samo slovenskem imenu pa je nemška različica dopisana.
Razglednice so odličen vir za spremljanje spreminjanja podobe krajev. Mnogokrat so zaradi redko ohranjenega fotografskega gradiva edini vir o že podrtih poslopjih.
Besedilo je povzeto po prispevku Helene Rant: Prve razglednice Tržiča in okolice, v: Pozdrav z Gorenjske, zbirka starih razglednic (ur. Marjana Žibert). Kranj, Gorenjski muzej 2010, str. 97-121.
