Priča nad Mokronogom

Ko sta se že odpravila naprej, sta iz goščave zaslišala presunljiv jok. Stopila sta za glasom in našla mlado žensko, ki je pravkar rodila krepkega otročička. Stiskala ga je k sebi in jokala. Sveta moža ne bi bila sveta, če ne bi takoj pomagala, čeprav sta brez vprašanj vedela, da je bil novorojenček spočet v grehu. Potolažila sta nesrečno mamico in se pripravila, da bosta otroka krstila. Metod je pobrskal po popotni bisagi in zdelo se mu je, da bo prt, s katerim sta pri bogoslužju navadno pregrinjala mizo, ravno pravšnji. Pregrinjalo je ponudil mamici in drobna štručka je bila kmalu ovita v mehko belino. »Če ti je prav, mlada mama, bom jaz boter?« se je ponudil Metod in vzel otročka v naročje. Brat Ciril je medtem pokleknil k potočku, ga blagoslovil in z usločeno dlanjo zajel. »Kaj pa priča?« je tedaj vprašal Metod in spomnil, da je pri obredu krsta potrebna tudi priča. Ciril je samo trenutek pomišljal. Z odločno kretnjo je pokazal navzgor po hribu, pod katerim se je vse dogajalo. »Ta hrib naj bo za pričo!« Tako je hrib na južni strani Mokronoga dobil ime Priča, ki ga nosi še danes, potoček, v katerem je bil otrok krščen, pa je od tedaj Pričnica.