V Slovencu so dan po izpeljanem prazničnem prenašanju zvonov na Šmarno goro takole začeli obširen članek: »Vendar je napočil praznik, praznik, ko je božjepotna cerkev na Šmarni gori dobila že dolgo zaželjene nove zvonove. Včeraj so bili namreč prepeljani novovliti šmarnogorski zvonovi iz zvonarne v Št. Vidu na Šmarno goro.
Že ob treh zjutraj so slovesno pritrkovali šentviški zvonovi k velikemu prazniku. Pred četrto uro pa so se že pričela zbirati številna gasilna društva iz Št. Vida in okolice ter domači in okoliški župljani z vprežno živino. Ker so zvonove in vozove že v nedeljo zvečer okusno okrasili — vsak zvon v svoji barvi (cerkvena, narodna) — so bile priprave za prevoz že ob petih zjutraj končane, na kar se je začel pomikati slavnostni sprevod izpred zvonarne proti Tacnu.« (Slovenec, 3. 7. 1928)
Na čelu sprevoda je korakala gasilska godba iz Vodic, ki je med potjo in na Šmarni gori zaigrala več lepih skladb in obogatila slovesnost. Nato je sedem parov konj šentviških gospodarjev peljalo veliki zvon Kristusa Kralja. Drugi, Marijin zvon, so peljali vodiški župljani, tretjega in četrtega pa smleški in šmartenski. Vmes pa so se člani okoliških gasilskih društev vozili na svojih vozeh ali korakali do cilja. Čeprav se je vse dogajalo v zgodnjih urah, je sprevod v Št. Vidu in drugih vaseh obkrožal gost špalir občinstva. V Tacnu so na obeh straneh mostu postavili slavoloke v pozdrav zvonovom, streljali pa so tudi z možnarji. Od tacenskega mostu je sprevod krenil skozi Pirniče in Vikrče proti Zavrhu. V vsaki vasi so postavili po več slavolokov, skupno so jih našteli nad deset. Z njimi so vaščani počastili zvonove in jim izražali željo, da bi jih nobena kruta vojna ne bi več pobrala in prelila v topove, kar se je zgodilo med prvo svetovno vojno.
Sprevod je prispel do Zavrha v dobri poldrugi uri. Ob sedmih so pričeli voziti zvonove v hrib: najprej najmanjšega, za njim drugega. Kljub hudi strmini je potekla vožnja teh dveh zvonov brez posebnih težav, posebno ker je bila cesta dobro popravljena. Zvonova sta prispela na vrh v dobri uri, nato so jih pričeli takoj dvigati v zvonik. Mnogo več truda je zahteval tretji zvon, ki ga je prvotno vleklo šest parov konj. Toda zaradi ostrih ovinkov ni moglo vleči vseh šest parov hkrati; zato so jih pet izpregli, voz pa so z vrvmi pomagali vleči gasilci. Kljub temu da je bilo zato potrebno vložiti veliko napora, je tretji zvon brez nezgod prispel na vrh že nekaj čez deveto uro. V zvonik pa je bil dvignjen že ob desetih.
Največ težav je povzročal zadnji, veliki zvon, saj je bil težji kot vsi trije drugi: težo zvona z vozom vred so ocenili na 5000 kg. Na pomoč so mu morali priti člani iz vseh gasilskih društev in veliko število mož iz okolice, ki so večji del sami, brez vprege z vrvmi vlekli voz z velikim zvonom. Voz je vleklo po hribu navzgor nad tristo mož. Na vrh je prispel še pred enajsto uro, nakar so strokovnjaki iz zvonarne takoj pričeli s pripravami za dvig v zvonik, tako da je bil tudi ta zvon že pred poldnem v zvoniku. Prevoz zvonov iz šentviške zvonarne na Šmarno goro kakor tudi dviganje zvonov v šmarnogorski zvonik sta nadzorovala lastnik zvonarne g. Kogovšek in vodiški župnik g. Peter Janc. Njima in neizmerni požrtvovalnosti številnega gasilnega moštva, ki je sodelovalo pri prevozu, kakor tudi drugim okoličanom je šla največja zahvala, da so zvonovi brez vsake nezgode in razmeroma v kratkem času prispeli na vrh.
Slovesnost in krasen dan sta privabila na Šmarno goro veliko občinstva, ki je spremljalo zvonove pri vožnji, na vrhu pa nestrpno pričakovalo prihod in dviganje zvonov v zvonik. Upravičeno so si vsi oddahnili, ko se je dvignil zadnji zvon v široko zvonikovo lino; zakaj zvonovi so bili končno spet na varnem in zopet so bili pripravljeni doneti.
