Najboljša kotička njenega doma sta atelje in vrt. Tam Vera udejanja svoj življenjski princip, ki je ustvarjanje in vživljanje v najbolj krhke predele vsega, kar je. Kadarkoli, s tem mislim na razpoloženja, letne čase ali življenjska obdobja – njena in naša skupna, boste tam našli blágo in uravnoteženo ustvarjalno moč, ki že od nekdaj na nenavaden, človeški način ravna z vsakim in z vsem enako.
Vstop v atelje je, kot bi vstopil v drug čas: v čas svetlobe, sfer nežnih barv, med vseh vrst spomine in pogovore z živalmi. Prostor v ateljeju je zračen in v stalnem gibanju duš slik, ki jih Vera spretno polaga na platna, kot bi slikala dolgo knjigo njenega nenavadnega, posvečenega življenja. Razpeta med dva kontinenta neverjetno ekvilibristično krmari med pogovori s svojo družino na oni strani Atlantika in tostranskimi spomini na vse bližnje: vse, ki so pomembno vplivali na njeno senzibilno dušo, in tiste, ki so v teh krajih postavili temelje njenega bivanja.
Skozi njeno slikanje se od nekdaj pretakata mir in šum narave teh krajev, ki ju beleži v simbolične grozde slikarske poetike, prežete z modrostjo močnih prednic. Izkušnje obeh svetov njenega bivanja dajejo globok vpogled v bistveno o obstajanju, o čemer govori skozi barve, oblike in svetlobo. Slikarstvo je njen resnični jaz.
Verina vitalnost je že desetletja samoumevna: je človek, ki se sploh ne spreminja, njen recept je: posvečenost v umetnosti. V resnici je tudi način življenja brez konformizma, izven tradicionalnih okvirov in s srcem kot glavnim vodnikom skozi življenje. To je sicer najtežja izbira, zagotovo pa zares prava.
Verino slikanje ni samo poklicanost, ni samo umetnost; je način bivanja in komunikacije z najbolj notranjimi deli vsega in vsakogar, zato ob obletnici njenega prihoda v to zanimivo iluzijo obstoječega sveta ne bomo potegnili črte in izpisali trenutnega rezultata, ki je osupljiv.
»Keep on painting!« je vse, kar ti želimo, draga Vera!
Jurij Smole, kipar
