Preživeli godbeniki Pihalne godbe Premogovnika Velenje so po vrnitvi v normalen življenjski tok takoj prevzeli svoje poslanstvo. Že pred vojno so bili godbeni in tamburaški inštrumenti ter ribiške palice prav v vsakem stanovanju prepoznavni znak rudarskih naselij takrat še premogovnika (Lilijski grič, Glinšekov šaht, Rudolf šaht Perkhaus. Polovica godbenikov iz Pesja in Škal je bila tudi tamburašev, nekaj godbenikov pa je živelo okrog Šmartnega in na Konovem. Šmarškim tamburašem so med okupacijo pobrali vse inštrumente, Godbeniki iz Pesja[1] pa so svoje inštrumente skrili in tako obdržali vso garnituro tamburaških inštrumentov. Pobudnik teh aktivnosti je bil Janko Ulrih, gonilni motor društva DPD Svoboda in potem Vzajemnosti, ko je bila Svoboda prepovedana. Tej zasedbi se je pridružil Zvone A. Grebenšek, sin Viktorja Grebenška, člana godbe in tako začel svojo glasbeno pot; njegov prvi in edini pravi mentor je bil vidni član Pihalne godbe Leopold Planko.
[1] Tone, Jože in Janko Ulrih
Leta 1945 se je razpoloženje močno dvignilo, osvoboditev izpod okupatorjevega jarma je prinesla vsesplošno veselje in vsi ohranjeni inštrumenti so spet zaživeli. Treba je bilo nabrusiti pete, vendar pa takrat zasedbe in inštrumenti sploh niso bili pomembni … samo da se je igralo. Zgodnje povojno obdobje je bilo zaznamovano z druženjem in plesom. Harmonikarji so sestavljali različne glasbene skupine glede na priložnost in razpoložljiva glasbila. Igrali so glasbo, ki so jo (po)znali, brez posebnih vaj in mentorjev. Godbeniki Rudarske godbe so zasnovali številne male zasedbe, ki so igrale plesno glasbo. Godba na pihala je imela bogat arhiv čeških polk in valčkov ter operetnih arij. Ta repertoar so godbeniki preigravali že pred vojno, prav tako tudi tamburaši iz Pesja in Škal. Njihov vodja Jakob Čepelnik je bil namreč zelo zagnan godbenik, ustanovil je prvi pevski zbor, vodil tamburaški zasedbi iz Pesja in Škal, ter prirejal skladbe iz arhiva Godbe. Pojavljali so se še harmonikarji s spremljavo različnih inštrumentov. Igrali so vsepovsod: na akcijah udarniškega dela, na znanih uradnih mitingih, na plesnih vajah in mladinskih plesih. Prva organizirana kapela,[1] ki so jo sestavili najboljši predvojni godbeniki t.i. Letonjevi muzikanti, je igrala na veselici ob otvoritvi prvega kopališča in zbirališča Velenjčanov. To je bila prva zasnova velenjskega Turističnega jezera, kajti tedaj so bile tam samo deske in ribnik, ki so ga poimenovali Špičkov tajht.[2] Ob cesti v Škale je bil še Plevelov tajht[3], a ta je bil zbirališče ribičev. Do leta 1948 je bila glasbena scena precej omejena, vendar pa zabavni glasbi tudi poznejše obdobje do šestdesetih let ni bilo preveč naklonjeno. Ko je denimo kapela na jezeru zaigrala Sveto noč v jazzovski izvedbi, so »varuhi« novo nastajajočih razmer v glasbi temeljito opravili svojo nalogo. Tudi miličniki so spremljali nekatere plesne vaje in mladinske plese, da ne bi bilo preveč boogie – woogieja.[4] Skupine, ki so igrale za ples na teh prireditvah, so sestavljali predvsem harmonikarji. V Šoštanju je bilo sprva več sodobnejših skupin, ki so posnemale glasbo iz redkih radijskih aparatov, in tudi več zlasti mladih godbenikov, ki so se med vojno glasbeni nauk pridobili pri ‘fanfarenzugu’ – edini takratni priložnosti učenja. Ti fantje so po vojni sestavili vrsto ansamblov, bili pa so popularni predvsem na takrat dobro organiziranih in varovanih mladinskih plesih. Njihov starosta je bil Jože Vučina.
Entuziazem povojnih zabavnih ansamblov je v petdesetih letih zablestel tudi na drugih novih prizoriščih za druženje in zabavo ter navduševal s pestrim glasbenim repertoarjem. Večina njih se je zgledovala po triu Avgusta Stanka. Vaški kvintet s pevskim duetom Božo in Miško[5] je izvajal skoraj ves repertoar, ki je temeljil na narodnih pesmih, prav tako je svoje mesto dobila Kmečka godba Silvestra Tamšeta[6] v Ljubljani. Velenjske kapele so kopirale in preigravale njihove izvedbe. Kavarniška »šramel muzika« je bila zgled za zabavne ansamble tudi v povojnem obdobju, Leopold Planko je s svojo kapelo izvajal še dela Viktorja Parme in drugih slovenskih operet, zelo popularni so bili tudi songi Kurta Weilla iz Brechtove Beraške opere.
V Prosvetnem domu zraven župnijskega kozolca v Šmartnem[7] je vadila prva folklorna skupina, ki jo je vodila Branka Miletič por. Mravljak. Tam je prvič igrala priložnostno sestavljena kapela Prosvetnega društva pod vodstvom Leopolda Planka. Za to priložnost je Leopold Planko sestavil glasbeno skupino po zgledu Vaškega kvinteta.[8]
Okrog leta 1952 je začela obratovati prva velenjska kavarna v predelanih prostorih Rudarskega doma. Priložnostno sestavljeno skupino je vodil Marjan Kozmus, harmonikar iz Žalca, sicer pa vodja enega prvih plesnih orkestrov v Šaleški dolini, ki je imel svoj sedež v Šoštanju.[9] Leta 1953 se je Kozmusovi skupini začasno pridružil Zvone A. Grebenšek na bobnih.
V Restavraciji Jezero je različne priložnostno najete glasbene skupine zamenjal prvi hišni plesni orkester, sestavljen iz izkušenih godbenikov šoštanjske in velenjske Godbe.
[1] Takratni izraz za manjše glasbene zasedbe, vodja kapele je bil kapelnik.
[2] Eden prvih ljubiteljskih piscev o zgodovini kopanja premoga v dolini, jamomerec Avgust Vrabič, je leta 1953 ob otvoritvi turistično urejenega Velenjskega jezera zgodbo o njegovem nastajanju postavil v leto 1923, ko so se pojavili prve ugreznine in prvi ribnik na nekdanjem Pušnerjevem posestvu, ki je stalo ob severozahodnem robu kasnejšega jezera. V globini 100 do 110 metrov pod površino je bila tu 40 do 50 metrov debela plast premoga, ki so jo posebej intenzivno odkopavali od leta 1937. Ribnik so imenovali najprej Špičkov tajht, ker je tam stanoval takratni upravnik jame Jaroslav Špička. (Jože Hudales, Jezero na robu mesta, Velenje, 2012, str. 146)
[3] Na mestu današnjega Velenjskega jezera pa sta že okrog leta 1930 začela nastajati velika ugreznina in ribnik na območju Plevelove domačije, ki so ga zato imenovali Plevelov tajht; danes je to Velenjsko jezero. (Jože Hudales, ibidem.)
[4] O tem, kaj je še spodobno, kaj pa že zapadnjaška dekadenca, so na plesih v Sloveniji odločali skojevci, pa tudi policija. Oboji so lahko igranje orkestra pri priči zaustavili in plesalce umirili. Preveč vnete plesalce pa so lahko kot sovražne elemente tudi ostranili iz plesišč. (Gregor Tomc, Druga Slovenija, Ljubljana, 1989, str. 81).
[5] Miško Hočevar je za potrebe Radia Slovenije napisal okoli 70 izvirnih skladb v narodnem slogu, več kot 100 narodnih pesmi pa je ritmiziral in jim pripisal instrumentalne dele. http://starislovenskiansambli.weebly.com/vascaronki-kvintet.html
[6] V Kmečki godbi Silvestra Tamšeta je na harmoniko igral Jože Privšek, znameniti slovenski jazzovski pianist, skladatelj, dirigent in dolgoletni vodja (1961-95) nacionalnega jazzovskega orkestra, Big Band-a RTV Slovenija.
[7] Pred 2. sv. vojno so tam imeli svoj prostor tudi Orli, telovadno društvo pod okriljem Slovenske ljudske stranke
[8] Zasedba: Leopold Planko – kontrabas, Pavel Mastnak – kitara, Jože Šalej – harmonika, Pirmanšek Tone – klarinet, Zvone Grebenšek – klarinet
[9] Marjan Kozmus je bil pozneje učitelj harmonike v Glasbeni šoli Frana Koruna – Koželjskega v Velenju in ustanovitelj Glasbene šole v Žalcu.
