Kras je bil, vse do prvih krčenj v neolitiku, popolnoma poraščen z gozdovi, potem pa je skozi ves zgodovinski razvoj včasih hitreje, drugič počasneje izgubljal svojo gozdno odejo, dokler ni v začetku devetnajstega stoletja postal skoraj gol.
Temu je botrovalo požigalništvo, pašništvo, poljedelstvo, kovinarstvo in industrija. Ko je kraško površje postalo golo v tolikšni meri, da ni več obrodilo, niti ni zagotavljalo naravne zaščite pred ujmami, ki so dodatno ogrozile njegove potencialne samoohranitvene sposobnosti, so se začele porajati ideje o ponovni ozelenitvi kraške pokrajine z gozdom.
S pogozdovanjem Krasa se je pričelo v drugi polovici 19. stoletja. Domačini so poskušali goli kraški svet pogozditi z listavci, na katere so bili od nekdaj navezani, a se je izkazalo, da niso primerni za pogozdovanje krasa. Najbolje se je izkazal črni bor, ki je najlažje prenašal poletno sušo, se zoperstavljal silni burji in hkrati izboljševal tla. (Perko, 2016)
“Po končani šoli v Komnu sem skupaj s sovrstniki sadila bore v okolici Divč in hraste v okolici Tomačevice.” (Nam je povedala Pavla Uršič, rojena Gec, leta 1937 v Tomačevici, sedaj bivajoča v Argentini.)
V časopisu Edinost, 17. 2. 1883, preberemo, da se je v Komnu, Velikem Dolu, Malem Dolu, Lipi, Šibeljah in Škrbini in Tomaževici pogozdilo goličav za 56 hektarov.
Prva svetovna vojna (1914-1918) je presekala kraško pogozdovanje in šele po II. svetovni vojni se je nadaljevalo s pogozdovanjem.
