Podružnična cerkev sv. Mihaela stoji na bregu Save, stisnjena med vaške hiše. Moše so kot kraj prvič omenjene leta 1334 (»Pruck«), cerkev pa se prvič z gotovostjo omenja leta 1526. O njeni zgodovini je malo podatkov. V sredini 17. stoletja je bila takratna zelo nizka cerkvena ladja za slab meter povišana in je dobila nov lesen strop, leta 1661 pa je bil na zahodu zgrajen zvonik. Iz zapisnikov vizitacij izvemo, da je bila cerkev zelo revna in slabo vzdrževana ter je škof zato ukazal, naj se odstrani (edini) stranski oltar svetega Primoža in patrocinij pridruži glavnemu oltarju. V drugi polovici 19. stoletja je bila cerkev na stroške dveh duhovnikov domačinov, Andreja Čebaška in Antona Vonča, močno prezidana in regotizirana ter na novo opremljena. Predelana je bila posvečena leta 1859.
Pravilno orientirana cerkev ima pravokotno ladjo, ožji poligonalno zaključen prezbiterij in zvonik pred zahodnim vhodom. Na severni strani prezbiterija je dvonadstropna zakristija. Cerkev obdaja nizko obzidje.
Cerkvena ladja z dvema obočnima polama je križno-rebrasto obokana. Ladijska stena je na obeh straneh členjena s poligonalnim polstebrom, ki podpira prečno rebro. Križna rebra v obeh polah so zgolj okrasna in se ne stekajo v služnike. Okna v ladji so šilasto zaključena. Na zahodu je zidan pevski kor na treh arkadah in s štukaturnim okrasom. V ladjo vodi šilast stranski portal. Ladjo in prezbiterij deli šilast slavolok. Prezbiterij je kot ladja križno-rebrasto obokan, z eno polo in žarkastim zaključkom. Rebra slonijo na ozkih služnikih. Sklepnika sta okrašena s ščitkom in zvezdo. V južni steni je šilasto zaključeno okno, v severni steni pa vhod v zakristijo.
Glavni oltar sv. Mihaela in stranska oltarja sv. Martina in sv. Sebastijana so leseni neogotski izdelki iz časa prenove v 19. stoletju. V glavnem oltarju so plastike sv. Mihaela in dveh drugih angelov, stranska oltarja pa vsebujeta sliki svetnikov. Patrocinij sv. Primoža, ki je izpričan v 17. stoletju, je očitno izgubljen. V cerkvi je križev pot Gašperja Götzla iz leta 1826.
