Pesniško delo Fanny Haussmann z njenim podpisom obsega komaj devet slovenskih pesmi in rokopis njene edine nemške. Vsaka od njih že z naslovom nakazuje, da jo je vsebinsko (motivno in tematsko) mogoče povezati s katerim izmed dogodkov, ki jih je doživljala.
Haussmannova je svoje prve pesmi objavila v Celskih novinah (in sicer so bile leta 1848 objavljene Vojaka izhod, Potnik, Nesrečen, leta 1849 pa Venec osušen, Moje drago, Golobici, Umirajoči pesnik, Slavnice bežani). V časopisu Slovenija je leta 1849 izšla pesem, posvečena banu Jelačiću Hervatov zvezda, kjer jo je z verzi navdušeno pozdravil mladi Lovro Toman, ki je Slovenkam sploh priporočal: »Slovenske Ve drage, cveteče dekleta, vsaka Vas bode za dom naj uneta …« In tako je tudi Haussmannovi predvsem z argumenti rodoljubja in narodnjaštva kazal pot na »slovenski Parnas«. Pod to pesem se je podpisala »F. Haussmann, Slovenka«, kar dokazuje, ne glede na to, da se pojavljajo vprašanja o avtorstvu te poezije, da se je imela Haussmannova za Slovenko, kar med nemškimi prebivalci na Slovenskem ni bilo prav pogosto.
Šele leta 1914 je kulturni publicist Leopold Lenard v Času objavil prvo literarnozgodovinsko delo Fany Hausmanica, v katerem je poleg biografije analiziral tudi lirski opus s podpisom Fanny Haussmann, ga prepričljivo uvrstil v romantiko ter dokazal zmotnost domneve literarnega zgodovinarja Frana Ilešiča o nepomembnosti te lirike, da je menda Haussmannova »svoje pesmice delala po nekem nemškem vzoru«. Lenard je namreč poudaril, da so motivi sicer znani, vendar »obdelani zelo individuelno«.
Glede njenih pesmi se pojavljajo številna vprašanja, zlasti glede izvirnosti del, saj je bila po rodu Nemka in naj ne bi bila najbolj vešča slovenščine, kar je bilo na splošno značilno za takratno grajsko in meščansko gospodo. Lovro Toman leta 1848 ni niti najmanj dvomil o avtorstvu slovenskih pesmi Fanny Haussmann. Ta dvom je prvi sprožil mariborski stolni dekan Ignacij Orožen, ko je leta 1889 v pismu Franu Kocbeku zapisal, da Haussmannova ni govorila slovensko. Od takrat so se na eni strani znašli zagovorniki njenega avtorstva slovenskih pesmi (Ivan Grafenauer, Leopold Lenard, Fran Mohorič in Franca Buttolo) ter na drugi strani tisti, ki so sledili Orožnovi izjavi o pesničinem neznanju slovenščine (Fran Ilešič in Igor Grdina).
