Po izumrtju celjskih grofov so ogromno celjsko gospoščino podedovali Habsburžani. Cesarica Marija Terezija (1740–1780), ki je bila zaradi vojne za avstrijsko nasledstvo predvsem finančno izčrpana, se je odločila prodati slabo donosno, nekoliko obubožano, ampak obsežno deželnoknežje gospostvo Celje grofu Antonu Gaisrucku (1712–1761). Grof Gaisruck je prejel gospoščino Celje v zameno za gospoščino Neunkirchen pri Steinfeldu in 25.0000 guldnov. Stari grad Celje je bil leta 1750 že v tako slabem stanju, da se v njem ni dalo več prebivati, zato se je grof Gaisruck odločil, da si bo zgradil novo prebivališče. Ravno v tem času, februarja 1752, pa je umrl Franz Miglio, baron Plumberka. Grof Gaisruck je kupil njegovi gospoščini Plumberk in Šešče ter dal dvorec Plumberk podreti ter leta 1754 začel na približno istem mestu graditi novo poslopje, ki ga je poimenoval Novo Celje. Gradnja je bila okoli leta 1760 že končana, notranjo opremo pa so dopolnjevali še nekaj let. Zgradba, ki se je zgledovala po dunajskem Schönbrunnu, je graditelja stala celo premoženje.
Nečak grofa Antona Gaisrucka Vincenc Gaisruck je prevzel združene gospoščine Novo Celje konec leta 1770. Ni bil uspešen gospodar, saj je moral najaviti stečaj gospoščine. Do stečaja in z njim povezane prodaje gospoščine Novo Celje iz stečajne mase Josefu Antonu Čoklu, plemenitemu Ruhethalu, je moralo priti med letoma 1818 in 1822. 18. maja 1835 je Čokl za 150.000 guldnov prodal gospoščino Novo Celje Josefu Ludwigu Haussmannu, premožnemu lastniku gospoščine Landskron v Brucku ob Muri.
Josef Ludwig Haussmann se je rodil leta 1794 na Gornjem Avstrijskem. Po naravi naj bi bil nadarjen in drzno podjeten ter je tako že takoj, ko je prerasel mladeniška leta, stopil v gospoščinsko službo. S pridnostjo in varčnostjo si je prihranil 4000 goldinarjev. Poleg tega si je priženil 25.000 goldinarjev in si od tasta izposodil še 30.000 goldinarjev. Za 158.000 goldinarjev si je tako kupil gospoščino Landskron pri Leobnu na Gornjem Štajerskem, vendar je ostal dolžan 100.000 goldinarjev. Ker pa je bil iznajdljiv, je od raznih gospoščin vzel v zakup užitnino in si s tem ustvaril vir za lepe dohodke.
Prilike so ga zanesle v Savinjsko dolino, kjer je izvedel, kako je z dvorcem Novo Celje. V tistem času je potekala dražba, ki se je je udeležil, in tako je leta 1835 postal lastnik te gospoščine, na katero se je tudi preselil. Toda že v kupni pogodbi so bile določbe, ki so mu pozneje delale neprijetnosti, s tem pa so se njegove težave šele začele: »Med drugim je bilo v priloženem spisku pravic navedeno pravo na pašnike v popisnih občinah Levec, Polzela, Breg in Ločica, ki so merile več tisoč oralov. Kmetje so jih uživali, v nekaterih občinah so dajali od njih oves in koruzo, v drugih pa ničesar. Haussmann je vztrajal pri tem, da občine priznajo njegovo nadposest, z dvema občinama se je celo tožil. Predstojniki občin (rihtarji) so trdili, da jim je pašnike (gmajne) dala Marija Terezija. Haussmann je v prvi instanci pravdo dobil, v drugi in tretji pa jo je izgubil. Pašniki so bili ob Savinji, levški ob Savinji in Ložnici.« Spornih pa je bilo še sto drugih parcel, ki so že bile prodane kmetom, vendar niso bile odpisane niti v terezijanskem katastru niti v deželni deski, zato je imel Haussmann več kot petdeset tožb. Ker pa so si kmetje parcele že priposestvovali, se jim je končno odrekel, čeprav ne definitivno, kar mu je pozneje povzročilo težave.
Vendar pa Haussmannova sla po posesti kljub vsem težavam ni popustila in je še dokupil Gozdni dvor – Forsthof (poleg Joštovega mlina ob Ložnici), posestvo Plevno z neplemiškim dvorcem, ki je stalo blizu cerkve sv. Jedrti nad Gotovljami, Govče in Apnarjev dvor.
Podjetni Haussmann je poskušal gospodarstvo čim bolj modernizirati in je tako ob dvorcu pozidal tovarno špirita, v Kasazah pa opekarno, ki jo je imel tudi na Plevni. Imel je tudi več premogovnikov, in sicer v Pečovniku, Libojah, Zabukovici, Grižah, Taboru, železni rudnik v Zagrabnu blizu Tabora, svinčeni rudnik v Lokavcu – nasproti Rimskih Toplic.
Združena gospoščina je bila tako zelo velika, saj je štela 3125 podložniških kmetij z domačijami in še 1475 zemljišč, ki niso bila sestavni del določenih kmetij in so se lahko samostojno odtujevala.
Novoceljska gospoščina je upravljala svojo posest s pomočjo dvajsetih uradov, ki so bili v naslednjih krajih: v Arji vasi, Celju, Kotečniku, Laškem, Lokavcu, Medlogu, Mozirju, Pečovniku in Petrovčah, na Poljani in Polzeli, v Šeščah, Šentilju, Šentjungerti, Šempetru, Trbovljah, Tremerju in Turju.
Šlo je torej za tedanje čase moderno zemljiško gospostvo, ki se je ukvarjalo s poljedelstvom (gojili so pšenico, ječmen, koruzo, krompir in oves) ter živinorejo. Imeli naj bi 40 krav, 6 konj in 500 prašičev. Na dvorcu je bila ena izmed vej gospodarstva tudi vinogradništvo, in sicer naj bi imeli 30.000 vinskih trsov burgundca ter naj bi letno pridelali približno 800 steklenic vina. Ukvarjali so se še z gozdarstvom, lovom na srne, zajce, kune zlatice, kune belice, jazbece, lisice ter z ribolovom. Pomembna panoga jim je bila pridobivanje železa, svinca in črnega premoga. Prav tako so se usmerili v proizvodnjo vinskega cveta, delali so sadno in janeževo žganje ter žganje iz kumine. Znani so bili tudi po proizvodnji ruma, slivovke in vinskega kisa.
V dvorcu so gospodarskim namenom služili predvsem prostori v pritličju, kjer so bili gosposka kuhinja, shrambe, vinske kleti, vrtnarjeva soba in drugo, večina gospodarskih stavb pa je bila v grajskem parku. V pritličju sta bili kapela in jedilnica, njegov osrednji del pa so uporabljali za odvoz kočij na dvorišče.
Začeli so tudi vzgajati drevesne eksote, ki so bili do takrat pri nas neznani, saj so želeli urediti estetsko podobo okolja. Dvorec je bil tako daleč naokrog znan po čudovitih vrtovih.
Haussmannu pa je velik vir dohodkov prinašalo prevozništvo in ko se je po deželi začelo govoriti o gradnji Južne železnice, je spoznal, da ga bo to zelo prizadelo, saj so eno izmed tras načrtovali čez Savinjsko dolino. Tako se je odločil za novo, po njegovem mnenju donosno panogo, in sicer se je usmeril v takrat modno gojenje sviloprejk. Vendar pa je bilo vse to povezano z ogromnimi stroški in ker nasadi niso nič nesli, so dolgovi rasli in dosegli ogromno vsoto: 300.000 goldinarjev.
Žal se torej Haussmannu njegova investicija ni obrestovala in je zato začel misliti na prodajo svojih posestev, vendar pa se je tudi tu zapletlo, saj je vrednost gospoščine precenil. V domači in tuji svet je poslal več agentov. Znanega slavista dr. Vaclava Dunderja pa je najel, da mu je kot dr. Novostrašecký opisal Novo Celje in Savinjsko dolino. Dunder je s pesniškim navdihom napisal kar celo knjigo.
Po revoluciji se je že leta 1849 kot kupec pojavil knez Salm Reifferscheidt, vendar je bila kupčija tako sporna, da je moralo v zadevo poseči celjsko okrožno sodišče. Tako je torej prišlo do procesa proti Haussmannu, in ta se je zanj slabo končal. Haussmanna so obdolžili prevare in ga vtaknili v zapor. Pozneje pa se je izkazalo, da po krivem. Proces je trajal od 20. do 30. oktobra 1850. Obtožnica je Haussmanna bremenila, da je poleg svojih zemljišč hotel Salmu prodati tudi pašnike, ki so jih uživali kmetje, tako da je vključil v prodajno maso tudi tiste parcele, ki jih je bil prodal že Gaisruck. Bremenila ga je tudi, da nekaj nepremičnin ni navedel v dodatku k prodajni pogodbi, da je vključil v prodajno pogodbo nekaj nepremičnin, ki sploh niso bile njegove, ter da je zahteval previsoko ceno. Haussmann, ki je bil sicer težko bolan, se je branil kar sam. S svojim človeškim nastopom in argumenti je na porotnike naredil dober vtis, zato so ga osvobodili krivde. Ko se je vrnil med svoje prijatelje v Žalcu, so ga ti zelo veselo pozdravili.
Vendar pa usoda Haussmanna še ni nehala preganjati. Vlada, ki je hotela v Novem Celju urediti kadetnico, mu je ponudila za posest 110.000 goldinarjev. Haussmann pa je ponudbo odklonil.
Toda naslednje leto, leta 1854, je knez Salm dobil na dražbi vso graščinsko posest za 40.100 goldinarjev. 30. oktobra 1854 je bilo tako Novo Celje prodano princu Salmu. Haussmann je lahko samo še objokaval svojo usodo, ki ga je vrgla med mlinska kamna dveh dob. Da pa bi bila njegova nesreča še večja, so ga ponovno obtožili in po nekaterih podatkih naj bi umrl leta 1857 v zaporu, kamor je prišel zaradi prevare.
Franca Buttolo pa piše, da se je Haussmann po prodaji dvorca preselil v Celje, kjer je umrl 1. marca 1856. Pokopal naj bi ga njegov prijatelj, narodni buditelj Matija Vodušek.
Haussmann je bil torej eden izmed tistih sposobnih in ambicioznih neplemičev, ki jim je čas razkrajajočega se fevdalizma omogočal hiter gospodarski vzpon, vendar pa je temu sledil tudi hiter padec. Najprej so ga pestili dolgovi, nato je moral v ječo, sledila je dražba in na koncu izguba posesti.
