Cimprača je bila tipična oblika gradnje hiš v panonskem prostoru v 19. in v začetku 20. stoletja. Nekateri viri navajajo, da so panonske hiše začeli graditi že v 15. stoletju. Narejena je bila iz blata ali ilovice, lesa in slame. Govorimo o stanovanjski kulturi kmečkega prebivalstva, ki je v teh hišah zvečine prebivalo.
Značilnost cimpranih hiš je bila, da so bile majhne in v celoti narejene iz naravnih materialov.
Temelje hiše so postavili iz lesa, ki so ga ometali z ilovico, med katero so primešali slamo. Zatem so hišo ometali z blatom, pobelili z apnom in pokrili s slamo. Prostori v hišah so bili postavljeni povsod enako.
Osrednji prostor je bila kuhinja z odprtim ognjiščem (črna kuhinja). Iz kuhinje so vrata vodila v kamro ali špajzo, kjer so shranjevali živila. V kolikor je bila v hiši prostorska stiska, se je zgodilo, da so se v špajzo preselili najmlajši. Ta prostor so zato imenovali tudi zadnja iža.
Prednja iža je bila seveda glavni stanovanjski prostor. V njej je ponavadi v kotu ob kuhinjski steni stala kalnata peč.
Značilnost panonskih hiš je bila, da so stranišča bila postavljena zunaj. Imenovala so se stranišča na štrbunk.
Tudi zunanja podoba hiš je bila podobna oz. enaka. Hiše so stale na obeh straneh ceste, obrnjene s čelom proti cesti. Za hišami je bil ponavadi sadovnjak, za njim pa so se razprostirala polja.
Pred hišami je bila postavljena dolga lesena ograja. Ob hišah so bile postavljene brajde in skoraj vsi so imeli pred hišo še čebelnjak.
Tovrstne hiše so dandanes prava redkost, a tiste, ki so se ohranile do danes, najpogosteje z obnovo, predstavljajo neprecenljivo vrednost v smislu arhitekturne dediščine in ohranitve avtohtone panonske hiše.
