Panjske končnice iz etnološke zbirke Gorenjskega muzeja segajo v čas ob koncu 19. stoletja. Poslikane so z različnimi motivi in tudi ohranjene so različno. Panjske končnice so bile ustvarjene večinoma od in za pripadnike nižjih (kmečkih) družbenih plasti na Slovenskem.
Poslikave na pročelnih deščicah čebelnih panjev položne pravokotne prizmatične oblike, izdelanih iz desk, imenujemo slikarstvo na panjskih končnicah. Na teh panjih so poslikane samo sprednje končnice. Največkrat so visoke od 12 do 15 cm, vendar so različno dolge. Na poslikano končnico so okrog in okrog pribite deske, ki sestavljajo panj. Spodnja deska je spredaj podaljšana in konično stanjšana, tako da dela majhno ploščad za priletavanje in odletavanje čebel. Na sprednji, poslikani končnici je spodaj v sredini majhna pravokotna odprtina, žrelo, čebelji vhod v panj (pri redkih dvojnih panjih sta na končnici dve žreli). Podobe na srednjih končnicah so vedno slikane z oljnimi barvami in z različno debelimi čopiči. Postopek slikanja je bil zelo preprost: dobro zglajeno deščico iz suhega lesa so prepleskali z oljno barvo, ki je bila po končanem slikanju barvno ozadje slikarije. Ko se je ta plast barve dobro posušila, so nanjo slikali. Prav zaradi takega postopka so se panjske končnice dobro ohranile, čeprav so bile izpostavljene neugodnim vremenskim razmeram.
Poslikane panjske končnice so se pojavile v 2. polovici 18. stoletja, svoj razcvet pa so doživele v obdobju med letoma 1820 in 1880. Spričo spremenjenih ekonomsko-socialnih in duhovnih razmer so zamrle v začetku 20. stoletja. Prvotno so jih izdelovali in uporabljali na Gorenjskem in Koroškem, kasneje so se razširile tudi na Notranjsko, Primorsko, Dolenjsko in Štajersko ter v okolico Ljubljane. O motiviki lahko sodimo le na podlagi ohranjenih končnic; v ospredju zanimanja so bili nenavadni motivi: posvetna in nabožna motivika, posmehljivi in fantastični motivi. Največ motivov v slikarstvu na panjskih končnicah zavzemajo upodobitve svetnikov in svetnic, drugo najštevilnejšo skupino pa obsegajo motivi iz Svetega pisma nove zaveze. Izpričano je 42 imen slikarjev, ki so poslikavali panjske končnice. Omenimo le slikarje z Gorenjske: Leopold Layer in njegovi sodelavci iz delavnice v Kranju, obrtniški podeželski slikar Janez Gosar, Štefan Šubic iz Poljan nad Škofjo Loko, slikarka Marija Pavlič iz Selc v Selški dolini in kmečki podobar Gregor Benedik. Seveda so panjske končnice poslikavali tudi anonimni obrtniki, slikala je tudi vrsta samoukov, pa tudi sami čebelarji.
V 18. stoletju so se poslikane končnice na panjih uveljavljale, v začetku 20. stoletja so jih prenehali izdelovati, toda vse do sredine 20. stoletja so še bile na ogled v marsikaterem čebelnjaku. Poslikane panjske končnice so danes predvsem muzealije, ki so predmetni nosilci zgodovinskih pričevanj. Torej so izvirni objekti iz preteklosti, ki vsebujejo številna pomembna, vsaj večinoma neodkrita pričevanja, ki morejo odgovoriti na številna vprašanja, kakršno si vsako obdobje zastavlja na svoj način.
(Besedilo je povzeto po publikacijah Gorazd Makarovič, Bojana Rogelj Škafar: Poslikane panjske končnice: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana 2000; Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, 8 in Sandi Sitar: Slovenske panjske končnice. Ljubljana 1965; Umetnost in kultura, 53).
Poslikane panjske končnice so se pojavile v 2. polovici 18. stoletja, svoj razcvet pa so doživele v obdobju med letoma 1820 in 1880. Spričo spremenjenih ekonomsko-socialnih in duhovnih razmer so zamrle v začetku 20. stoletja. Prvotno so jih izdelovali in uporabljali na Gorenjskem in Koroškem, kasneje so se razširile tudi na Notranjsko, Primorsko, Dolenjsko in Štajersko ter v okolico Ljubljane. O motiviki lahko sodimo le na podlagi ohranjenih končnic; v ospredju zanimanja so bili nenavadni motivi: posvetna in nabožna motivika, posmehljivi in fantastični motivi. Največ motivov v slikarstvu na panjskih končnicah zavzemajo upodobitve svetnikov in svetnic, drugo najštevilnejšo skupino pa obsegajo motivi iz Svetega pisma nove zaveze. Izpričano je 42 imen slikarjev, ki so poslikavali panjske končnice. Omenimo le slikarje z Gorenjske: Leopold Layer in njegovi sodelavci iz delavnice v Kranju, obrtniški podeželski slikar Janez Gosar, Štefan Šubic iz Poljan nad Škofjo Loko, slikarka Marija Pavlič iz Selc v Selški dolini in kmečki podobar Gregor Benedik. Seveda so panjske končnice poslikavali tudi anonimni obrtniki, slikala je tudi vrsta samoukov, pa tudi sami čebelarji.
V 18. stoletju so se poslikane končnice na panjih uveljavljale, v začetku 20. stoletja so jih prenehali izdelovati, toda vse do sredine 20. stoletja so še bile na ogled v marsikaterem čebelnjaku. Poslikane panjske končnice so danes predvsem muzealije, ki so predmetni nosilci zgodovinskih pričevanj. Torej so izvirni objekti iz preteklosti, ki vsebujejo številna pomembna, vsaj večinoma neodkrita pričevanja, ki morejo odgovoriti na številna vprašanja, kakršno si vsako obdobje zastavlja na svoj način.
(Besedilo je povzeto po publikacijah Gorazd Makarovič, Bojana Rogelj Škafar: Poslikane panjske končnice: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana 2000; Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, 8 in Sandi Sitar: Slovenske panjske končnice. Ljubljana 1965; Umetnost in kultura, 53).
