Po napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, so si Nemci in Italijani razdelili slovensko ozemlje. Nameravali so iztrebiti slovenski narod in Ljubljano, kot njegovo narodno središče.
Hitler je Ljubljano prepustil zavezniku Mussoliniju, 11. aprila so jo okupirali Italijani in jo hoteli hitro potujčiti. V Ljubljani so že konec aprila ustanovili protiimperialistično fronto, ki so jo sestavljali komunisti, krščanski socialisti, demokratični sokoli in napredni kulturni delavci.
Julija se je začel oborožen upor. Ustanovili so Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, v Ljubljani se je začel kulturni molk, nehale so izhajati skoraj vse mesečne revije. Nekdanji župan, Ivan Hribar je že 18. aprila, pri 90-tih letih zaradi nestrinjanja z okupacijo storil samomor. Zavit v jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico.
Ker je bila Ljubljana središče odporniškega gibanja, so se že leta 1941 začele aretacije. Ob racijah je bilo zaprtih več tisoč ljudi. Da bi mesto lažje preiskovali in odkrili glavne akterje upora, so se Italijani odločili, da jo bodo ločili od drugih delov okupirane Slovenije z bodečo žico.
Utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942 zvečer, na ukaz Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Graziola. V januarju in februarju 1942 so z bodečo žico obdali celo Ljubljano. Od maja do oktobra 1942 je bilo ustreljenih 133 talcev. Kljub zapori pa osvobodilni boj ni zamrl, iz vrst Ljubljančanov so nastale celo prve partizanske enote. Najmočnejše orodje protifašistične propagande sta bila ilegalni tisk in radio Kričač, edini odporniški radio v Evropi. Pet tiskarn je tiskalo ilegalne dokumente, letake in brošure, redno je izhajal časopis Slovenski poročevalec, glasilo osvobodilnega gibanja. Radio je iz 26 stanovanj pozival prebivalce Ljubljane k uporu. Ljudje so veliko prispevali za partizane, za žrtve fašizma, tudi družinam zapornikov, internirancev in talcev.
Okupator je nad Ljubljančani izvajal hudo nasilje, streljali so talce in ljudi trpali v zapore. Italijani so na meščane pritiskali na različne načine, od policijske ure, živilskih nakaznic, dvojezičnega uradovanja, poitalijančenja imen, itd. Veliko je bilo demonstracij proti okupatorju, 1. avgusta 1943 je za takojšnji izpust jetnikov pred sodiščem demonstriralo 10.000 žensk. Takih demonstracij ni bilo v nobenem okupiranem mestu v Evropi, v času 2. svetovne vojne.
Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, je Ljubljana za tri dni postala svobodna, vendar jo je že 10. septembra zasedla Nemčija. V zmedi ob kapitulaciji je preko zapore iz Ljubljane odšlo veliko število ljudi, mnogo od njih v partizane. Odpor je v Ljubljani ostal živ, čeprav so bili zelo izčrpani. Delo so prevzele ženske, ker moških po vseh aretacijah, usmrtitvah in odhodih v partizane, skoraj ni bilo več. Nemci so nadaljevali delo Italijanov z aretacijam, streljanji talcev in mučenjem. Ljubljana je kljub vsemu terorju dajala zavetje številnim beguncem in izgnancem z Gorenjske, Štajerske in Koroške.
Pod nemško okupacijo je bilo ustanovljeno slovensko domobranstvo pod vodstvom Leona Rupnika, ki ga je urila in oboroževala SS in policija. Nemcem so pomagali redčiti borce OF, stražili pa so tudi žično ograjo. Kljub strogemu nadzoru pa okupatorji mesta nikoli niso mogli popolnoma zapreti. Ljubljana je do konca vojne ostala borbena in neuklonljiva.
Leta 2014 smo v MKL – Slovanski knjižnici pripravili zbiranje spominov na življenje v okupirani Ljubljani, ki si jih lahko preberete ali jim prisluhnete v digitalni zbirki Ljubljana v bodeči žici.
