Celje je jeseni l. 1918 postalo eno najsevernejših mest nove južnoslovanske kraljevine. 1. decembra 1918 sta se namreč zedinili Država SHS in Kraljevina Srbija (ta se je tik pred tem združila s Črno goro in Vojvodino) in nastala je nova država, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, katero je v imenu ostarelega kralja Petra I. Karađorđevića vodil njegov sin Aleksander. Slednji se je junija 1920 s številnim spremstvom podal na svoj prvi uradni obisk hrvaških in slovenskih krajev.
V Celje je z avtomobilom in številnim spremstvom prispel 29. junija 1920. Celje ga je pričakalo v cvetju, zelenju in zastavah, najlepše je bila okrašena mestna hiša, pred katero se je odvijal glavni del slovesnosti.
Ali kot je zapisalo glasilo Slovenske ljudske stranke Slovenec: »Balkon je ozaljšan z lepo narejenim baldahinom iz rdečega baržuna s krono na vrhu; v sredi visoko nad baldahinom je z rožami okrašena podoba kralja Petra. Prostor pod balkonom je olepšan s preprogami in z rožami; pod balkonom je postavljena miza, krasil jo je lepi šopek, na njo je položena spominska knjiga, pripravljena, da se bo podpisal regent Aleksander v njo.«
Ko je regent prispel do slavnostnega prostora, so člani vseh slovenskih pevskih društev v Celju zapeli Lepo našo domovino, nakar je kot prvi regenta nagovoril gerent celjske občine, vladni svetnik dr. Leopold Žužek, ki je v imenu celjskih meščanov vladarju in dinastiji prisegel večno zvestobo ter svoj pozdravni nagovor sklenil z navdušenim »Živio, živio, živio!«. Ponovno so sledile vse prvine takratnih ceremonij, vključno z Aleksandrovim vpisom v knjigo častnih meščanov, vse dokler niso ob 10.45 ponovno zagrmeli topovski streli, pred kolodvorom pa se je regent poslovil od Celjanov ter z avtomobilom nadaljeval pot proti Mariboru.
