O prešcah, 1903

 

Prešce

Jeseni, na vernih duš dan, smo se napotili po »prešce«. Prešce so okrogli koruzni hlebčki, ki jih pečejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajšajo trpljenje dušam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot.

 

Sveti Trije Kralji

 »Kako bi se izgubili? Tam so Sveti Trije kralji!« je tolažil Tone Hanco in sebe. Gledali smo – tam v daljavi, visoko zraven sivega neba je bila bela ptičica, cerkev Svetih Treh kraljev.

 

Jablana

»Zdaj, otroci, bomo pač kmalu na Holmu; mnogo nas čaka tam. Samo troje hiš je, naokoli pa gozd samega sadnega drevja. Po dolinah, po hribu same jablane – kakor smreke in bukve …«

 

Kmečka hiša

Velika kmečka hiša je stala tam sredi drevja; spodaj je bila zidana, zgoraj lesena in s slamo krita. Mala okna so gledala neprijazno, tako srepo in lokavo, kakor da bi nas zapazila že od daleč in bi nam zdaj hudobno mežikala v hudoben pozdrav. Blizu smo že bili, toda od nikoder ni bilo človeka. Nismo vedeli zakaj, ali bojazen nam je legala v srce.

 

Razlila se je voda

Razlila se je voda preko steze, mahoma smo stali pred njo, nismo je ugledali prej… Vsa nas je bila objela ravan, pogoltnila nas je bila. Kakor luža smo bili, kakor blatna, spolzka steza, kakor samotno drevo, ki je izgubilo liste že tako zgodaj, in kakor dež smo bili, ki je škropil tenko, enakomerno od sivega neba.

 

Mavrica

Tedaj pa se je zgodilo kakor čudež. Prikazala se nam je široka bela cesta in v tistem trenutku se je zasvetilo na vzhodu, kakor slavolok se je bila vzdignila mavrica od zemlje do neba. In tam v daljavi se je bleščalo kakor veliko belo mesto, vso svojo jasno luč je razlivala mavrica nanj. Razširila so se nam srca od silnega koprnenja, Lojzetu so se zabliskale oči in vzkriknil je: »Tja, otroci!«

 

Močvirje

 »Kam bi v to lepoto, mi iz močvirja! Kam bi, zasopli in blatni, popotni berači!«

 

Mrtvaška pokrajina