Vsak furman je navadil konja na določena povelja, ki jih je konj ubogal. Dobro vzgojeni konji niso potrebovali biča.
Lojze Potočnik (intervju): Z besedami in klici konjarja sta se in se še vedno sporazumevata konj in njegov lastnik. Za določeno povelje konju se uporablja določena beseda, ki se je konj navadi in če je poslušen, nanjo ustrezno reagira, zato bič ali druga uporaba sile ni potrebna.
Na našem področju se je za en ukaz uporabljalo več izrazov, pogosto še danes uporabljamo nemške popačenke, v vozni dresuri francoske besede, vojaškim konjem se je poveljevalo v srbohrvaščini.
Pomembno je, da se za določeno povelje za istega konja vedno uporablja isti izraz. Za pristop h konju in zato, da se nam umakne v levo in desno imamo najpogostejše izraze: prestopi se, humi, bistom, primi. Za levo uporabljamo najpogosteje bistohar in za desno hovt. Da spravimo konja z mesta, uporabljamo besede: dijo, ajd, gremo, hajde, ale in podobno. Pogosto lastnik razvije svojo komunikacijo s konjem in uporablja posebne izraze, ki jih konj razume, kar je za dobro sodelovanje v športu in pri delu s konjem zelo pomembno.
O bičih
Lojze Potočnik (intervju): Dober konjar ima bič za okras. Gotovo pa je bič pričel uporabljati človek zato, da si je lažje podredil konja, da je vzbujal strah in premagal neposlušnost. Pogosto se bič preveč uporablja po nepotrebnem in konju povzroča poškodbe in bolečine.
Ko poide znanje in potrpljenje, prične človek uporabljati silo, ki pa pogosto poslušnost konja še poslabša, saj je konj po naravi plašna žival.
Biči so različnih oblik in velikosti zato, ker se uporabljajo v različne namene.
Poznamo jahalni bič, pastirski bič, vozarski bič in še mnogo drugih. Večji biči imajo po navadi kot osnovo leseno palico, na katero je pritrjena iz usnja spletena kita, na koncu kite pa je privezana vrvica, da se z bičem lahko poka in že s tem opozarja in straši konja. Vozarji, ki so vozili v skupini drug za drugim, so se s pomočjo pokanja tudi sporazumevali. Poseben znak z bičem so dali pri gostilni, kjer so se ustavili za počitek in jedačo ter pijačo.
Tudi ko je vozar konja prodal, je bič obdržal.
Anton Lukše (intervju): Po Ljubljani nisi smel voziti, če nisi imel gajžle. Je bil tak predpis. Če je šel avto za teboj, si moral gajžlo v tisto smer obrniti, kamor si hotel zaviti. Že prej si moral vedeti, kam boš šel, kje boš zavil.
Furmani so se s pokanjem z biči tudi sporazumevali. Pirci iz Vrha pri Šmarju so najbolj znali pokat. Večinoma furmani konjev niso tepli, so pa biče imeli vedno pri sebi. Tudi v gostilno so vzeli bič s seboj, da jim ga ne bi kdo zarezal in bi se ob pokanju zlomil.
