V prejšnjem poglavju je objavljen kratek povzetek spoznanj Jožeta Curka o gradbeni zgodovini Malega gradu (njegov članek z naslovom Mali grad na Ptuju je bil objavljen leta 1996 v Ptujskem zborniku VI/I), v tem poglavju pa objavljamo kratek povzetek novih spoznanj, ki jih je v članku Novejša spoznanja o stavbnem razvoju Malega gradu objavil dr. Igor Sapač v zborniku Mali grad na Ptuju. Ta je izšel leta 2025, ob 25. obletnici delovanja Knjižnice Ivana Potrča Ptuj v stavbi Malega gradu na Prešernovi ulici.
Znanstvena monografija je izšla ob 25. obletnici delovanja ptujske knjižnice v Malem gradu na Ptuju. V njej so objavljena pomembna nova spoznanja o zgodovini stavbe in njenih lastnikih.
Današnji Mali grad je nastal najpozneje do sredine 13. stoletja kot značilno gradiščansko bivališče in kot ena od postojank gospodov Ptujskih. Stavbo so v teku časa večkrat prezidali, današnjo obliko so ji dali številni gradbeni posegi od 13.–19. stoletja. Temelji poznoromanskega zametka stavbe so ohranjeni v večjem delu južne, v celotni zahodni steni ter delu severne stene grajskega jedra. Prvotni, okoli 22 x 11 m velik dvor je imel tlorisno obliko romba. S severno in zahodno fasado je bil obrnjen proti cesti, ki je tekla z mostišča na Vičavi po ravnici pod dominikanskim samostanom in se skozi mestna vrata pred Malim gradom povzpela v mestno jedro. Stavba je imela obliko stolpastega dvora, od spodnjega začetka južne fasade do vrha slemena je merila pribl. 18 metrov. Vhod je prediral vzhodno fasadno steno. Dvor je obsegal tudi ograjeno dvorišče s pomožnimi, najverjetneje lesenimi, poslopji. Zelo verjetno sta na dvorišču stali poslopji hleva in kovačije. Na dvorišču je bil najverjetneje že od začetka vodnjak (Sapač, 2025: 96–102).
Stolpasti dvor v 14. in v prvi polovici 15. stoletja ni bil deležen gradbenih posegov, ki bi spremenili njegovo arhitekturno zasnovo. Prvo veliko prezidavo je doživel konec 15. stoletja, v času Szekelyjev. Ti so iz prvotne romanske stavbe zgradili trietažno poznogotsko stavbo, ki tvori jedro današnjega gradu. V poznem 15. stoletju so na severovzhodnem delu prvotne stavbe zgradili pritlični prizidek s kuhinjo v izmeri 8 x 10 m. Z gradnjo prizidka se je začel postopen razvoj stavbe proti vzhodu. Okoli leta 1500 so glavno stavbo dvora ambiciozno razširili – zgradba je dobila značaj manjše plemiške rezidence. Glavni stavbi dvora so na južni strani vzhodne stene dogradili poznogotsko kapelo. Nov kuhinjski prizidek so dvignili za eno etažo in ga višinsko izenačili z glavno stavbo. Fasade so poudarili z novimi poznogotskimi kamnitimi okenskimi okvirji. Na južni oz. dvoriščni fasadi so postavili lesen povezovalni balkon. Kuhinjskemu prizidku so na vzhodu dodali še pritličen, nepodkleten pomožni gospodarski objekt v dolžini 20 m (tloris stavbe je dobil obliko črke L). Ta severovzhodni trakt je zamejil dvorišče dvora proti severu (Sapač, 2025: 104–110).
Druge velike, renesančne prezidave so se ob koncu 16. stoletja lotili Idungspeugi. Severovzhodni trakt in severno polovico glavnega stavbnega dela s kuhinjskim prizidkom vred so nadzidali in s tem ustvarili novo podstrešno poletažo, ki je rabila kot kašča. Sočasno so notranje grajsko dvorišče, ki se je zlagoma spuščalo proti jugu, nasuli in na južni strani talni nivo dvignili za približno 3 m. S tem je pritličje prvotne glavne stavbe dvora dobilo značaj kleti. Na južnem robu parcele so postavili 5 m visok eskarpni zid v dolžini 57 m. Na vzhodnem robu novo urejenega dvorišča so zgradili 35 m dolgo vzhodno gospodarsko poslopje. Severovzhodni trakt in novo gospodarsko poslopje so povezali z renesančno oblikovanim vhodnim portalom in tako glavno ptujsko ulico povezali z notranjim grajskim dvoriščem. Na dvorišču so ohranili srednjeveški vodnjak, ki so mu nadzidali kamnito krono renesančnih oblik (Sapač, 2025: 111–114).
Tretjo temeljito prenovo je dvor doživel še pred letom 1680. V času rodbine Vetter von der Lilly so južni del glavnega poslopja zgodnjebaročno prenovili. V sklopu preureditvenih del so porušili poznogotsko kapelo, na njenem mestu pa zgradili nov, enoinpolnadstropni jugovzhodni prizidek glavnega poslopja, ki je na vzhodni strani pritlične etaže dobil odprto arkadno lopo. V zaprtem prostoru nad lopo (v prvem nadstropju) so po letu 1682 uredili novo kapelo baročnih oblik. Prizidek in nadzidani južni del glavnega poslopja so pokrili z dvokapno streho. Glavno poslopje dvora je takrat imelo dve vzporedno potekajoči strešni slemeni. Na južni strani glavnega poslopja so uredili manjši vrt (Sapač, 2025: 115–117).
V prvi polovici 18. stoletja, v času Wildensteinov, sta dvor prizadela dva požara: leta 1705 in 1710. Po požarih so glavno poslopje dvora baročno obnovili in mu dodali novo vežo z glavnim stopniščem. Severovzhodni trakt z reprezentativno dvorano, ki je bila po prenovi dolga pribl. 14 m, široka 8 m, visoka pa 4,5 m, je dobil nove lesene stropove, nova velika, zgodnjebaročno oblikovana okna in ena vrata. Na zahodni strani dvora so uredili še zahodno dvorišče (23 x 18 m), ki so ga obdali z zidom. Na dvorišču so zgradili ledenico in greznico (Sapač, 2025: 119–121).
V drugi polovici 18. stoletja so Attemsi izpeljali temeljito prenovo glavnega poslopja (v času med 1771 in 1792). Na jedru dvora so odstranili celotno strešno konstrukcijo in zgradbo povišali za 80 cm. Celotno jedro dvora so nato prekrili z mogočno, 14 m visoko streho, južno fasado pa zaključili z velikim trietažnim trapeznim čelom. Streha zahodnega dela stavbe je od takrat ena najbolj prepoznavnih in najmogočnejših ptujskih historičnih streh. Severovzhodni trakt so pokrili s 6,8 m visoko dvokapno streho, ki so jo navezali na glavno strešno konstrukcijo. S tem je glavno poslopje dvora dobilo sedanjo stavbno maso. Hkrati s postavitvijo nove strehe so prenovili tudi notranjost glavnega poslopja (severovzhodni gospodarski prostor so poglobili in obokali s križnimi oboki na treh visokih nosilnih stebrih. Obokali so tudi kletne prostore nad zahodnim delom glavne stavbe – t. i. Veliko in Malo klet). Do leta 1824 so stavbni kompleks dopolnili še s pritličnim stranskim poslopjem na južni dvoriščni strani, v velikosti 22 x 6 m (na tem mestu je danes Mladinski oddelek ptujske knjižnice). To poslopje je v enem delu imelo bivalne, v drugem pa gospodarske prostore. V dvoriščno fasado poslopja so z obzidavo vključili vodnjak z renesančno krono (Sapač, 2025: 123–125).
Večjo prezidavo je Mali grad doživel še sredi 19. stoletja, ko je postal sedež Okrajnega glavarstva. Dobil je poznoklasicistično severno in zahodno fasado, izgubil pa bogato baročno dvoriščno fasado s kotnim balkonom. V notranjosti je stavba doživela večje predelave, potrebne za funkcioniranje glavarstva – med drugim so znižali in pregradili veliko dvorano v severovzhodnem traktu. Kapelo v prvem nadstropju glavne stavbe so z vgradnjo prečne stene spremenili v dve sobi. Po sredini 19. stoletja stavba ni bila več deležna temeljitih gradbenih posegov (Sapač, 2025: 126–129).
Zadnja velika prenova in revitalizacija Malega gradu za potrebe ptujske knjižnice se je izvršila v 90. letih 20. stoletja. Tako je bil zgodovinsko, arhitekturno in urbanistično pomembnemu objektu zagotovljen nadaljnji obstoj, saj je bil v času po 2. svetovni vojni zaradi neprimerne rabe in oskrbe v fazi propadanja.
