Že po drži in videzu vidimo, da gre za skupino prekaljenih borcev različnih starosti. Pozirajo z značilnimi avstro-ogrskimi konjeniškimisabljami M 1877.
Vsi konjeniki imajo na prsih pripet železni zaslužni križ (Verdienstkreuz 1916-1918), ki se je podeljeval za zasluge vojakom in podčastnikom. Po končani ofenzivi generala Brusilova (september 1916) in izgubi precejšnjega dela ozemlja, ogrožena je bila tudi Madžarska, je avstro-ogrska vojska praktično razpadla. Izgubila je okrog milijon vojakov, vključno s približno 400.000 zajetimi. V teh operacijah je padlo tudi več sto prekmurskih vojakov. Konec septembra 1916 poveljevanje nad avstro-ogrskimi enotami prevzamejo Nemci. Brez nadzora nad lastno vojsko pa Avstro-Ogrska ni bila več neodvisna država.
Končno so julija 1917 skupne avstro-nemške sile pri Ternopilu začele svojo ofenzivo. V dveh dneh so prebile rusko obrambo in do konca avgusta so se Rusi umaknili za 150 kilometrov. Zapustili so Galicijo in Bukovino. Po ruski revoluciji – marca 1917 in spremembi državne ureditve (ukinjen je bil ruski caristični režim), oblast prevzame revolucionarna vlada. Tedanji predsednik vlade Aleksander Kerenski (od avgusta do novembra istega leta tudi vojni minister) je 1. 7. 1917 sprožil novo rusko ofenzivo, t.i. »ofenzivo Kerenskega«. Po začetnih uspehih so nemške in avstro-ogrske enote začele s protinapadom, kar je povzročilo zmedo v ruskih vrstah in množične dezertacije. Dokončno je ruska vojska razpadla po bitki pri Rigi (Latvija), v začetku septembra 1917. Po teh dogodkih ruska vojska ni več pomembno vplivala na vojaške dogodke v prvi svet. vojni.
