»Pet let sem živel pri Št. Danijelu nad Prevaljami. Tu sem marsikaj napisal, tudi prve črtice za mladinsko zbirko Mladim srcem. Iz Št. Danijela sem oskrboval tudi Strojno, ki leži 1000 m visoko. Tiste lepe poti iz Št. Danijela na Strojno so mi dale marsikaj. Hodil sem večinoma sam in sem lahko sanjaril in premišljeval. Okolica je tu bila izredno lepa.«(Meško Franc Ksaver: Mladim srcem VI. Celje, 1964. Str. 9.)
Prvo Meškovo službeno mesto je bil Škocjan in nato Grebinj pri Celovcu. Od tam je prišel leta 1901 v Šentanel in od tod upravljal tudi Strojno. Najprej je bil kaplan (od 1. maja 1901 do 15. februarja 1902), nato pa župnik do 31. avgusta 1906. V odmaknjeni samoti se je posvečal branju, obujanju mladostnih spominov in izčiščevanju svojih najglobljih odnosov do sveta in življenja. Razživela se je njegova pisateljska žilica in napisal je največ svojih najboljših del, kot so Mir božji, Ob tihih večerih, Na Poljani in nekatera druga.Tu je začel tudi pisati za mladino.
Pogosto se je zadrževal pri streljarni, kjer je v ljubem miru čital in pisal. Pogosto je pisal tudi v utici, ki si jo je uredil za župniščem, ali pa pri kapelici sv. Uršule. Večinoma je hodil okrog v surki in čepici. Živel je skromno kot vedno in bil že v začetku bolehen.
» Ko sem se spuščal po hribu dol od Št. Danijela, kdaj po vijugasti cesti, zlasti če sem jezdil, češče po bližnjici, je včasih na nasprotni strani stara Peca vsa blestela v soncu, nebo pa, ki se je bočilo tja čez pliberško polje in se povezovalo na mogočni njen greben, je bilo čisto, kakor na novo umito. In mi je bilo, kakor da se zlati odblesk te igre sončne jasnosti in lepote preliva tudi v moje srce in mi ga dela toplega in veselega. A kdaj je bil njen vrh zavit v oblake kakor višave bivališča starih grških bogov, slovečega Olimpa. In se mi je zdelo, da gora žaluje, ker kralj Matjaž s svojo vojsko v njenem osrčju tako trdno in nevzdramno spi in ne čuti trpljenja ljudstva pod goro, ne sliši njegovih vzdihov in prošenj: »Zbudi se! Pridi, reši nas!« In sem bil tudi jaz žalosten in potrt.«
(Lepe poti. Izbrano delo IV. Celje, 1959. Str. 258)
Kot je zapisal Anton Oven (1934) je “poleg Št. Danijela imel v oskrbi tudi ekspozituro Strojno, kjer je maševal vsako tretjo nedeljo, vsak večji praznik pa na obeh krajih. Na teh potih na Strojno si je tudi zelo poslabšal svoje zdravje, ki je bilo posebno rahlo pozimi 1903. Organist Luka Kramolc, oče učitelja petja na ljubljanski realki, je celo umrl. Včasih je bil sneg tolik, da niti na konju ni mogel gor. In ko so začeli na Strojni zidati šolo in bi bil moral hoditi še v šolo, je kompetiral na Ziljo pri Beljaku.”
Koroška osrednja knjižnica hrani pismi Urha Šipka Jakobu Sokliču (Mežica, 20.12.1964 in 20.1.1965), kjer se spominja Meškovega službovanja v Šentanelu, kakor je sam kot deček »videl, slišal in opazil«. Pismo se nahaja v zapuščini Viktorja Smoleja. Pisec opisuje uradni sprejem novega župnika Meška pomladi 1901, novi oltar v šentanelski cerkvi, Meškove poti na Strojno, dogodivščine s konjem, kakšen je bil Meško pri verouku in Meškove poti v bližnji Pliberk.
