Meč

Uporaba meča zaznamuje izredno obsežno obdobje, ki sega od bronaste dobe do začetka 20. stoletja. Srednjeveški meči imajo preprost ročaj, ki tvori križ z odbojnikom. V 16. stoletju se je iz meča z navpičnim ročajem in vodoravnim odbojnikom razvil meč s košaro za zaščito pesti. Posebno lepo oblikovane košare, sestavljene iz prečk in mreže, so imeli meči, imenovani schiavone. Iz schiavone se je razvil palaš (udrihač) težke konjenice z enoreznim, na konici dvoreznim rezilom in preprostejšo pestno košaro. Posebni obliki poznosrednjeveških mečev imata dvoročnik in predirač oklepov. Pri rokovanju  z dvoročnim mečem je moral vojščak zaradi teže in dolžine uporabljati obe roki, s prediračem pa je lažje predrl občutljiva in slabo zaščitena mesta oklepov.
V 17. stoletju se pojavita spada in rapir. Spada je bila zaradi ožjega rezila primernejša za bodenje kot za sekanje. Njen ročajni in odbojni locen z odbojnim ščitkom je bil bogato oblikovan.
Rapir je podoben spadi, le da je njegovo rezilo še ožje in ima tri oz. štirirobo bodno pero. V 17. stoletju meč zaradi novega načina bojevanja počasi izpodriva sablja. Med meči se je najdlje uporabljal palaš kot orožje težke konjenice in kratki meč, ki je ob ognjenem orožju postal dodatno orožje in so ga uporabljali še sredi 19. stoletja.