Pri knjižni zapuščini generala Rudolfa Maistra, ki jo hrani Univerzitetna knjižnica Maribor, gre za celovito knjižno zapuščino zasebne knjižne zbirke Maistrove knjižnice, ki je od leta 1998, od podpisa darilne pogodbe z dediči generala Maistra, v lasti Univerzitetne knjižnice Maribor. 5.945 enot knjižničnega gradiva tvori posebno zbirko, ki je oddvojena od rednega knjižničnega fonda in hranjena v zanjo posebej prirejenem prostoru. Maistrova knjižnica v UKM predstavlja nekakšno izjemo, saj praksa knjižnic nasploh ni ohranjanje principa prvotne ureditve zasebnih knjižnic. Knjižna zapuščina generala Rudolfa Maistra pa je primer zgodovine celovite knjižne zapuščine osebne knjižnice in je danes v UKM na voljo strokovni in širši javnosti.
V letu 2018 je Vlada Republike Slovenije 16. novembra razglasila Maistrovo knjižnico, za kulturni spomenik državnega pomena. S tem je s trajno prepoznan poseben pomen knjižne zapuščine generala Rudolfa Maistra.
Za razumevanje pomena in vloge Maistrove knjižnice za slovensko kulturno dediščino je potrebno osvetliti delovanje Rudolfa Maistra kot strastnega ljubitelja knjig in lastnika ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. Zasnoval jo je leta 1912 v Ljubljani. Svojo temeljno ureditev je knjižnica dobila v obdobju, ko je Maister živel v Mariboru, preživela je selitve v času druge svetovne vojne in premestitve po njej ter končno našla postavitev v prostoru Maistrove knjižnice v UKM.
Temelj formiranja knjižnice je bila Maistrova bibliofilska plat osebnosti: navduševanje, zbiranje, kupovanje knjig in lastno literarno ustvarjanje. Zbirko je začel graditi kot študent. Vanjo je uvrstil stričevo zapuščino, dijaške liste ter druge časopise, v katerih je objavljal svoja literarna dela, kasneje pa je pričel knjige načrtno zbirati in kupovati. Bil je dober poznavalec starejših slovenskih tiskov in osredotočen na načrtno zbiranje vseh slovenskih knjig, ki so takrat izhajale. Njegovo znanje o slovenskih publikacijah je bilo temeljito. Solastniku nekdanje Blasnikove tiskarne je uredil knjižni arhiv in odkril mnoge znamenite in redke knjige ter tako prišel do nekaj zelo dragocenih knjig, ki so predstavljale jedro bodoče knjižnice. Maister je svojo zasebno knjižnico zasnoval do leta 1912. Med študijskimi leti v dunajski kadetnici se je gradnja njegove knjižne zbirke za nekaj časa ustavila, je pa v času šolanja postal zunanji član ljubljanske Zadruge, pod katere okriljem so se zbirali slovenski modernisti Cankar, Župančič, Kette, Murn. Kasneje, ob vrnitvi in zaposlitvi v Ljubljani kot častnik, je povpraševal po starejših knjigah, ob odhodih na teren pa brskal po podstrešjih kmetij, župnišč, največ na Vipavskem in Krasu. Knjige je odkupoval in jih pošiljal v Ljubljano v materino stanovanje. Pridobil je dela Janeza Svetokriškega in prišel do Dalmatinove Biblije. Maister je bil vseskozi v prijateljskih odnosih z nekaterimi slovenskimi tiskarji in založniki, tudi s Schwentnerjem. Zbiral je vse slovenske knjige, ki so takrat izhajale. Maister je knjižnico selil na svoje kraje bivanja in jo sproti dopolnjeval. Vrhunec je knjižnica doživela v Maistrovi ulici 17 v Mariboru, kamor se je generalova družina preselila leta 1922 in kjer je obsegala blizu 6.000 enot. Knjige so bile razporejene v štirih omarah: v prvi omari pri vhodu je bilo shranjeno slovensko časopisje in listi. Prvi omari je sledila druga, nič manjša, s slovensko poezijo. Tretja omara je bila zapolnjena s slovensko zgodovino, v njej pa je izstopala prva izdaja Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske in zraven še Krajčeva izdaja. V četrti omari so bile stare slovenske knjige, med njimi tudi Dalmatinova Biblija. Večina knjig je bila v tem obdobju opremljena z nalepko, na kateri je bila oznaka sestavljena iz rimske ter ene ali več arabskih številk. V letih 1930 do 1935 je knjižnico strokovno urejala prof. Silva Trdina.
Po Maistrovi smrti 1934 je knjižnica prešla v last sinov Hrvoja in Boruta. Zaradi zaostrovanja politične situacije v državi in bližajoče se vojne sta se sinova, da bi knjižnico ohranila, odločila za selitev celotne knjižne zapuščine k sorodnikom v Zagreb. Za knjižnico, ki je bila shranjena v zabojih, so izvedeli Nemci in jo hoteli zaseči. Posredoval je Oton Župančič in pri italijanskih oblasteh v Ljubljani dosegel, da je knjižnica pripadla pod območje italijanskega spomeniškega varstva. Po koncu vojne 1946 je sin Borut knjižnico ponovno prepeljal v Maribor in jo zaradi osebne prostorske stiske izročil v varstvo Pokrajinskemu muzeju Maribor. Leta 1956 je posebna komisija pregledala 62 shranjenih zabojev v Pokrajinskem muzeju Maribor in v sestavi dr. Franc Sušnik, prof. Alfonz Gspan, dipl. ing. Borut Maister, prof. Janko Glazer in prof. Bogo Teplý predlagala, da se knjižnica razglasi za kulturni spomenik.
Leta 1988 je Univerzitetna knjižnica Maribor dobila novo knjižnično stavbo in neglede na lastništvo se je zdelo primerno, da tako pomembno gradivo za raziskovanje slovenske literarne in kulturne dediščine preide pod njeno varstvo. 1989 so s pristankom dedičev prepeljali knjižne zaboje v prostore knjižnice, julija tega leta so strokovnjaki Arhiva Slovenije knjige pregledali in predlagali izvedbo dezinfekcije in konservatorskih postopkov. Leta 1997 je bilo izdelanih več predlogov za ureditev novega knjižničnega prostora. izbran je bil projekt akad. arh. Mirka Zdovca, ki je bil prav tako avtor stavbe, izvajalec del je bilo podjetje Sling. V prostor je bil vključen tudi portret generala Maistra, delo akad. kiparke Vlaste Zorko. Ureditev prostora je sofinanciralo Ministrstvo za šolstvo in šport. Ob prestavitvi gradiva na knjižne police se je izvedel popis gradiva, ki ga je omogočila Mestna občina Maribor. Vse od prenosa gradiva v knjižnico leta 1998 pa do leta 2013, ko je UKM pristopila k projektu preureditve Maistrove knjižnice, postavitev knjig na policah ni sledila izvorni postavitvi knjižnice v kateremkoli njenem obdobju. Podatki o ureditvi in postavitvi knjižnice so zelo skopi. Zapisov o strukturi ali klasifikacijskem sistemu izgradnje Maistrove osebne knjižne zbirke ni na voljo.
UKM je leta 2013 kljub temu pristopila k preureditvi dostopa do prostora Maistrove knjižnice, vizualnih in informativnih materialov ter osvežitvi postavitev. Izvedena je bila preureditev postavitve gradiva po klasifikacijskem sistemu ohranjenih nalepk in izvedli so se postopki, ki bi posledično omogočili zaključek postopka za razglasitev knjižnice za kulturni spomenik. V Maistrovem letu 2014 se je v UKM celostna preureditev knjižnice tudi zaključila, v letu 2015 pa še zmeraj potekajo aktivnosti za razglasitev Maistrove knjižnice za kulturni spomenik.
V letu 2018 je bila Maistrova knjižnica po številnih neuspešnih poizkusih in prav v času 100. obletnice bojev za severno mejo razglašena za kulturni spomenik. Vlada Republike Slovenije je Maistrovo knjižnico 16. novembra 2018 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.
