Magda Vremec Ragusi se je rodila leta 1970 v Šempetru pri Gorici. Osnovno šolo je obiskovala v Novi Gorici, Srednjo družboslovno šolo v Novi Gorici in Kopru. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz primerjalne književnosti in bibliotekarstva. Poezijo je najprej objavljala v Primorskih srečanjih in reviji Mentor. V samozaložbi je leta 2001 izdala pesniško zbirko Val za valom, leta 2003 pa zbirko Pot v toplejše kraje. V zadnjem času sodeluje z nevladno organizacijo Jasa in piše kratko prozo za knjižno zbirko Onežimo svet. Je avtorica več strokovnih prispevkov iz bibliotekarstva. Žena enega moža, mati dveh otrok, sestra treh bratov, hči. Zaposlena je v Goriški knjižnici Franceta Bevka.
MISEL:
Slovenščina je za Primorce neprecenljivo bogastvo, ki so nam ga skozi zgodovino priborili, ohranili in podarili predniki. Svoj jezik ljubosumno čuvamo. Potomci t.i. zamejskih Slovencev morda še za odtenek bolj. Tu, na jezikovnem robu, je materinščina kot črta, narisana s črnim flomastrom, s katero obrobimo pobarvane dele risbice, da jih bolje ločimo od preostale beline papirja. Poudarjena.
Moja slovenščina je na preizkušnji vsak dan, saj živim v vsakdanjem stiku z dvema jezikovnima okoljema. Ko sem v Sloveniji, kjer delam, je naravna, samoumevna. Ko sem v Italiji, kjer v narodnostno mešanem zakonu živim zadnjih 20 let, postane moja slovenščina kot čarobni nadnaravni predmet iz pravljice – partnerstvu lahko doda ščepec slovanske eksotike, med mano in otroki postane samo nam razumljiv zarotniški skriti jezik, zame osebno pa je vedno čudovita oaza otroštva, domovine, narodne identitete in občutka pripadnosti. Je hkrati ščit in trden most, ki se odpira drugačnemu. Nadnaravna in čarobna, naravna in robna. Večno ljubljena.
