Sredi maja 1930 se je moral Voranc izogniti aretaciji in je nato vse do leta 1939 ostal v politični emigraciji. Od tete Marije Miglar iz Loge vasi, kjer si je kot begunec našel prvo pribežališče, se je na jesen umaknil na Dunaj. Pisatelja je pot z Dunaja vodila skozi Prago v Berlin, kjer je dobil službo pri »Rdečih mednarodnih sindikatih«. Pomagal naj bi organizirati stavke poljedelskih in gozdnih delavcev. Tiste čase je Voranc veliko potoval. Ravenski sodelavec Ivan Kokal ga je srečal v Berlinu, domačim pa se je januarja 1932 oglasil tudi s kartico iz Aten. Leta 1932 je bil tudi v Bukarešti v Romuniji ter v Oslu in Reni na Norveškem.
Decembra 1932 so Voranca premestili na delo urednika slovenskega glasila komunistov Delo. Nova služba mu je omogočila, da je prišel tudi v Celovec in se za bežen trenutek srečal z ženo in hčerkama Vido in Mojco (glej: Prežihov Voranc: Gosposvetsko polje in posebej objavljen odlomek Čez goro k očetu). Takrat so ga orožniki zaprli, že kmalu po novem letu 1933 pa mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je na Dunaj, kjer se mu je tožilo po domu, saj ga je zanimalo tudi politično dogajanje v Sloveniji.
Po skoraj desetih letih samovzgoje je začel snovati in objavljati z epsko plastiko, monumentalnostjo in simbolno močjo oblikovane novele o življenju preprostih koroških ljudi. Predvidoma je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel (Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki), a se je moral junija 1934 kot urednik Dela preseliti v Pariz, kjer se je nekoliko ustalil. Tu je spoznal Josipa Broza. Ko so mu naložili še delo z izseljenci, je poiskal stik s pisateljem Louisom Adamičem, ki je že pred časom prevedel njegovo novelo Borba v angleščino in jo nameraval izdati v zbirki novel sodobnih jugoslovanskih pisateljev.
Začetek leta 1935 je Voranc preživel pri začasnem vodstvu na Dunaju, kamor je prišel poročat o uspehih in težavah svojega pariškega dela. Tega leta mu je v ljubljanski Sodobnosti izšla novela Boj na požiralniku, v Parizu pa ga je prvič obiskala žena in se vrnila domov šele, ko je Prežih odpotoval v Moskvo kot delegat na VII. kongres Komunistične internacionale. Na jesen se je vrnil k svojemu običajnemu delu v Pariz, na pomlad leta 1936 pa so ga poklicali na sedež vodstva na Dunaju, mu zaupali naloge organizacijskega sekretarja in sklicali konferenco v Pragi. Tam se je vse izjalovilo, mnogo so jih zaprli, tudi Voranca. Po treh mesecih se je vrnil na sedež vodstva na Dunaju, a so ga čez mesec dni spet zaprli.
Z velikim oblikovalnim in pripovednim darom se je Prežih v tem času lotil tudi pisanja romanov in v njih ustvaril mogočne podobe iz življenja slovenskega ljudstva na Koroškem. Pisateljev jezik je bil naraven, nazoren, stvaren in slikovit, prepleten s številnimi koroškimi narečnimi besedami, njegovi junaki pa so bili živi, slikoviti, trdni in neuklonljivi. V zaporu je torej Voranc začel pisati svoja velika romana, Požganico in Doberdob. Leta 1937 se je spet vrnil na njemu dobro znano lokacijo v Parizu, v knjigarno Horizons, ki je tudi sedaj ostala organizacijska točka partijskih delavcev. V letih od 1939 do 1943 je Prežih skusil tegobe ilegalnega življenja. Savlje, Devica Marija v Polju, okolica Mokronoga, Sneberje, Zagreb, Vevče, Ljubljana; to so bile postaje pisateljeve ilegalne življenjske preizkušnje, sam pa si je v tem času najbolj želel sožitja z domačo zemljo, z domom, z družino. V Sneberjah se je lotil pisanja Jamnice, romana soseske, ki ga je že dolgo nosil v glavi.
Leta 1939 je zagledala svetlobo belega dne Požganica, roman kolektiva, v katerem je upodobil boj za svobodo Koroške in prevratne dogodke v Mežiški dolini ter med Jazbinci v letih 1918–1920.
Leta 1940 je pisatelj dočakal izid Samorastnikov, zbirke osmih najlepših novel, ki so sedaj, urejene v zaokroženo celoto, najlepše prikazale Prežihove žive, silovite, trdne in neukrotljive ljudi. Sila pisateljeve ustvarjalnosti se je prav v teh novelah tako zgostila, da literarnim kritikom ta zbirka pomeni jedro njegove umetnosti. Istega leta je izšel še drugi veliki Prežihov literarni tekst Doberdob, vojni roman slovenskega naroda. V njem je upodobil boje na italijanski fronti, trpljenje slovenskih vojakov na bojiščih in v zbiralnem taborišču Lebring pri Gradcu ter upor slovenskih vojakov v Judenburgu. Vidimo lahko, da je vsako od omenjenih pisateljevih del samostojna celota, vendar so vsa med seboj povezana, naturalizem v njih pa je zgolj naraven izbruh pisateljeve silne moči in njegove neizčrpne energije.
V Ljubljani je Voranc sodeloval v kulturniški celici z nekaj pisatelji in univerzitetnimi ljudmi. Tu je spoznal založnika Cirila Vidmarja in urednika Ferda Kozaka in bil aktiven na prvih dveh kulturnih plenumih. Sodeloval je tudi pri uredništvu Slovenskega zbornika in zanj napisal prispevek Za samoodločbo slovenskega naroda. Voranc je tudi avtor brošure O slovenskih mejah (psevdonim Pavle Vilhar, 1942-1943). O njegovih aktivističnih ilegalnih poteh po okupirani Ljubljani pa je napisala drobno knjižico pisateljica Kristina Brenk, njegova takratna kurirka (Kruh upanja, 1982; 1993).
Prežihovega Voranca so 8. februarja v Ljubljani aretirali, zaprli najprej v zapore na Taboru, nato pa so ga premestili v Šempetrske zapore. Dolgo so ga zasliševali in zavlačevali s sodno razpravo, tako da je Italija prej kapitulirala. Ko je Ljubljano zasedla nemška vojska, so Prežiha odpeljali v zapore v Begunjah na Gorenjskem, od tod pa naprej v Berlin.
