Leta 1923 se je Lovro Kuhar povsem osamosvojil, preselil v samsko stanovanje na Ravnah in bil tam do ženitve leta 1924. Po poroki (3. 3. 1924) z MARIJO ŠISERNIK (26. 1. 1900–5. 8. 1995), po domače Volenovo Micko, sta živela do leta 1930 v uradniški hiši ravenske železarne. Rodili sta se jima dve hčerki, VIDA KUHAR, por. SLAVIČ (11. 2. 1923–29. 9. 1985), in MOJCA KUHAR, por. GOSAR (27. 5. 1925–2. 4. 2007).
Leta 1925 je pisatelj dočakal svoj prvenec. Zbirka Povesti s ponatisom dveh novel in treh črtic (Tadej pl. Spobijan, Borba, Za delom, Baraba, Obračun) je izšla pri Zadružni založbi v Ljubljani v zbirki Leposlovna knjižnica.
Kot velika večina pisateljskih prvencev tudi povesti, ki jih je izdal še pod svojim pravim imenom Lovro Kuhar, v javnosti niso doživele pretiranega odziva in povečanega zanimanja za samoukega pisatelja iz Mežiške doline.
V tem času je Kuharja povsem prevzelo politično delo. Kot sposoben in pronicljiv organizator je ilegalno pridobival in idejno usposabljal nove politične somišljenike. Z njimi je skrbel za skrivni prehod čez mejo. Po tem kanalu so tihotapili večino takrat prepovedane komunistične literature in od oblasti preganjane ljudi. Čeprav je oblast budno bdela nad njegovim početjem, je prav on s sodelavci poskrbel, da sta bila organizirana v bližnjem Kefrovem mlinu na Brdinjah dva kongresa SKOJ (Zveze komunistične mladine Jugoslavije); drugi leta 1923 in tretji leta 1926.
Od leta 1926 je bil Voranc občinski odbornik v Guštanju (na sedanjih Ravnah na Koroškem), maja 1926 se je udeležil III. kongresa KPJ (Komunistične partije Jugoslavije) na Dunaju. Leta 1927 je kandidiral v oblastno skupščino. Bil je tudi med ustanovitelji guštanjskega delavskega izobraževalnega društva “Svoboda” (1920) in bil njegov zelo prizadevni tajnik, režiser in knjižničar; zelo delaven je bil tudi pri drugih delavskih organizacijah in društvih.
