Litijski Turn, bolj znan kot Farbarjev Turn, je najstarejša zgradba v mestu, saj zgodovinarji postavljajo njegov nastanek v 14. stoletje.
Prvotno stolpasto poslopje (današnji vzhodni del) je bil sprva last Ortenburžanov, ki so v 15. stoletju izpričani kot lastniki istoimenske obrežne trške naselbine. Med kasnejšimi lastniki se po letu 1418 omenjajo grofje Celjski in rodbina Gallenberg. Leta 1583 je grad kupil Franc Wagen, lastnik bližnjega gradu Bogenšperk. Leta 1587 ga je zamenjal za dvorec Pogonik. Stolp je že čez štiri leta prešel v roke Juriju Baltazarju pl. Wernegkh. V posesti rodovine je ostal vse do leta 1613. Sledili so Jožef pl. Merherič in Emerik Peltzhofer, nato Leonhard Merherič imenovan Fabjanič in leta 1627 Janez Danijel pl. Wernegkh. Leta 1630 je stavbo kupil Janet Marija Bosi, vendar je že čez šest let, ko je po krivdi soseda Adama Pleunigkerja trg zajel požar, z njim vred pogorela. Obnovljeni dvorec je Bosi leta 1637 zamenjal z Janezom Adamom Kirchbergerjem za gospostvo Klevevž. Turn v Litiji je v Valvazorjevem času sodil k višnjegorski posesti in je bil v lasti Auersbergov. Sredi 18. stoletja ga je posedoval Janez Zaharija Čermelj, ki ga je leta 1752 prodal litijskemu trškemu sodniku Gašperju Marnu. Dvajset let pozneje je bil dvorec v posesti Franca Wessiakha.
Od leta 1844 je stavba v rokah ene rodbine. Tega leta je grad za doto dobila Marija Jenko iz sosednje t.i. Koblerjeve hiše. S soprogom Ivanom Jenkom sta v gradu uredila delavnice za barvanje platna in svile. Od tod tudi današnje ime Farbarjev Turn. Leta 1852 je v njem dobila prostore tudi prva, sicer zasebna, šola v Litiji. Med leti 1892 – 1933 je v njem živel in umrl skladatelj Peter Jereb. Leta 1938 je njegova lastnica postala akademska slikarka Mira Pregelj. Po 2. svetovni vojni so poslopje nacionalizirali, leta 1994 pa vrnili današnjemu lastniku g. Mitji Preglju, nečaku Mire Pregelj. V Farbarjevem gradu je od leta 1972 do 1982 delovala tudi litijska knjižnica.
Danes je Farbarjev turn na naslovu Valvazorjev trg 11, v njem je nekaj stanovanj, v pritličju pa trgovinica, lokal Porto pub in čevljar. Zgradba je lepo obnovljena, a le malokdo od mimoidočih jo opazi. Na pročelju fasade se nahaja sončna ura. Današnja podoba Farbarjevega gradu razločno razodeva, da gre v resnici za sestav vsaj dveh stavbnih enot ali natančneje dveh med seboj z veznim traktom povezanih stolpov. Stavba je dvonadstropna, krita s strmo dvokapno streho na čop in z urejenim mansardnim podstrešjem, ki se na uličnem pročelju kaže kar s tremi mansardami z dvojnimi okenskimi odprtinami. Okna na fasadah so novejša, opremljena z maltastimi obrobami, a različno velika, na jugozahodnem vogalu graščine je v višini drugega nadstropja nameščen na dvojico dvojnih konzol oprt renesančni pomol. V navznoter umaknjenem veznem delu stavbe je v vseh treh etažah urejen povezovalni hodnik, zamenjan s parom arkadnih lokov, na začelju je na ustreznem mestu veranda, ki počiva na dveh, na osrednji steber oprtih lokih. Notranjščina graščine je precej predelana, vendar so v pritlični veži veznega trakta še ohranjeni baročno oblikovani portali. V pritličju tudi še naletimo na stare oboke, v nadstropju pa na lesene strope. Najstarejši del stavbe predstavlja dvonadstropni, v njegovem vzhodnem delu pozidani stolp. Po velikem požaru leta 1636 so k stolpasti zasnovi prizidali preostali del današnje stavbe, sestavljen iz še enega stolpa in veznega trakta v obliki velike črke L. Prvotni stolp je v prenovljeni graščini ostal dominanten, saj je krepko presegel višino prizidanega dela. Imel je samostojno, piramidasto zasnovano streho. Oba stolpa sta bila sprva ob veznem traktu povezana le prek dveh lesenih hodnikov (gankov), ki so jih nadomestili z zidanimi troetažnimi arkadnimi hodniki. Ti so se ohranili do danes. Pozneje se je spreminjalo le grajsko okolje. Graščina ni bila le izoliran otok v urbanem prostoru s samostojno ograjenim dvoriščem sredi pritličnih trških hiš, ampak je le še najopaznejša stavba v stavbnem nizu ob glavni prometni žili v osi historičnega mestnega tkiva.
Od leta 1844 je stavba v rokah ene rodbine. Tega leta je grad za doto dobila Marija Jenko iz sosednje t.i. Koblerjeve hiše. S soprogom Ivanom Jenkom sta v gradu uredila delavnice za barvanje platna in svile. Od tod tudi današnje ime Farbarjev Turn. Leta 1852 je v njem dobila prostore tudi prva, sicer zasebna, šola v Litiji. Med leti 1892 – 1933 je v njem živel in umrl skladatelj Peter Jereb. Leta 1938 je njegova lastnica postala akademska slikarka Mira Pregelj. Po 2. svetovni vojni so poslopje nacionalizirali, leta 1994 pa vrnili današnjemu lastniku g. Mitji Preglju, nečaku Mire Pregelj. V Farbarjevem gradu je od leta 1972 do 1982 delovala tudi litijska knjižnica.
Danes je Farbarjev turn na naslovu Valvazorjev trg 11, v njem je nekaj stanovanj, v pritličju pa trgovinica, lokal Porto pub in čevljar. Zgradba je lepo obnovljena, a le malokdo od mimoidočih jo opazi. Na pročelju fasade se nahaja sončna ura. Današnja podoba Farbarjevega gradu razločno razodeva, da gre v resnici za sestav vsaj dveh stavbnih enot ali natančneje dveh med seboj z veznim traktom povezanih stolpov. Stavba je dvonadstropna, krita s strmo dvokapno streho na čop in z urejenim mansardnim podstrešjem, ki se na uličnem pročelju kaže kar s tremi mansardami z dvojnimi okenskimi odprtinami. Okna na fasadah so novejša, opremljena z maltastimi obrobami, a različno velika, na jugozahodnem vogalu graščine je v višini drugega nadstropja nameščen na dvojico dvojnih konzol oprt renesančni pomol. V navznoter umaknjenem veznem delu stavbe je v vseh treh etažah urejen povezovalni hodnik, zamenjan s parom arkadnih lokov, na začelju je na ustreznem mestu veranda, ki počiva na dveh, na osrednji steber oprtih lokih. Notranjščina graščine je precej predelana, vendar so v pritlični veži veznega trakta še ohranjeni baročno oblikovani portali. V pritličju tudi še naletimo na stare oboke, v nadstropju pa na lesene strope. Najstarejši del stavbe predstavlja dvonadstropni, v njegovem vzhodnem delu pozidani stolp. Po velikem požaru leta 1636 so k stolpasti zasnovi prizidali preostali del današnje stavbe, sestavljen iz še enega stolpa in veznega trakta v obliki velike črke L. Prvotni stolp je v prenovljeni graščini ostal dominanten, saj je krepko presegel višino prizidanega dela. Imel je samostojno, piramidasto zasnovano streho. Oba stolpa sta bila sprva ob veznem traktu povezana le prek dveh lesenih hodnikov (gankov), ki so jih nadomestili z zidanimi troetažnimi arkadnimi hodniki. Ti so se ohranili do danes. Pozneje se je spreminjalo le grajsko okolje. Graščina ni bila le izoliran otok v urbanem prostoru s samostojno ograjenim dvoriščem sredi pritličnih trških hiš, ampak je le še najopaznejša stavba v stavbnem nizu ob glavni prometni žili v osi historičnega mestnega tkiva.
