Litija v preteklosti ni nikoli trpela pomanjkanja pitne vode. Za napajanje živine, pranje in nekatere obrtne dejavnosti so prebivalci in popotniki uporabljali čisto Savo.
Pitno vodo so si oskrbovali s hriba Sitarjevec, ki je na strmi in osojni severni strani bogat s številnimi studenci. Domačini so uredili preproste načine zajetij vode. Zajemalni leseni žleb in leseno korito iz drevesnega debla, to je bila v naših krajih najbolj preprosta oblika oskrbe z vodo do najbližjih koč in hiš. Le gospodarji litijskega »turna« so si lahko privoščili izkop in gradnjo kamnitega vodnjaka s skalno podlago in nanj postavili ustrezno napravo za dviganje vedra z vodo. Šele s širitvijo naselja bližje Savi in proti polju so na prodnatem zemljišču začeli kopati vodnjake za zajem rečne podtalnice za pitno vodo.
Kdaj so zgradili prvi javni vodnjak na glavnem trgu v Litiji, ni znano. Predpostavljamo lahko, da je bilo to konec 17. ali v začetku 18. stoletja zaradi trških privilegijev in sejmov. Domnevamo, da je imel vodnjak zgoraj kolo z vretenom za navijanje vrvi ali verige za dvigovanje vedra z vodo. Litoželezna ročna črpalka nad vodnjakom je bila skoraj zagotovo izdelek največje kranjske železarne iz Dvora pri Žužemberku iz začetka 19. stoletja. Litijski vodnjak je imel daljšo roko pipe. Okrog črpalke nad vodnjakom je bila v prvih časih postavljena lesena zaščitna streha proti onesnaževanju vode v vodnjaku. Pod pipo je bila postavljena na posebnem podstavku litoželezna, skledasto oblikovana odtočna koritnica. Kot posebnost je potrebno omeniti zraven stoječo javno svetilko. Verjetno je bila v njeni notranjosti »petrolejka«. S pričetkom proizvodnje cementa v Trbovljah so tudi v Litiji začeli graditi betonska zajetja studencev in betonske rezervoarje vode na ustreznih višinah sitarjevškega pobočja.
Prvi litijski mestni vodovod so gradili od leta 1958 do 1960.
Med nemško okupacijo Litije v letih 1941/45 je nemška vojaška komanda znotraj Koblarjevega vrta neposredno ob vodnjaku postavila močan betonski bunker s strelnimi linami, enakega pa še približno 30 metrov niže. Oba sta bila porušena leta 1968. Staro železno črpalko so odstranili kasneje.
Ob praznovanju 45-letnice mesta Litije je bil na proslavi vzidan temeljni kamen za obnovljen litijski vodnjak. Postavljen je bil nadomestek zgornjega dela: litoželezna ročna pumpa s pipo in odtočnim koritom. Podzemnega vodnjaka ni imelo smisla obnavljati.
Kdaj so zgradili prvi javni vodnjak na glavnem trgu v Litiji, ni znano. Predpostavljamo lahko, da je bilo to konec 17. ali v začetku 18. stoletja zaradi trških privilegijev in sejmov. Domnevamo, da je imel vodnjak zgoraj kolo z vretenom za navijanje vrvi ali verige za dvigovanje vedra z vodo. Litoželezna ročna črpalka nad vodnjakom je bila skoraj zagotovo izdelek največje kranjske železarne iz Dvora pri Žužemberku iz začetka 19. stoletja. Litijski vodnjak je imel daljšo roko pipe. Okrog črpalke nad vodnjakom je bila v prvih časih postavljena lesena zaščitna streha proti onesnaževanju vode v vodnjaku. Pod pipo je bila postavljena na posebnem podstavku litoželezna, skledasto oblikovana odtočna koritnica. Kot posebnost je potrebno omeniti zraven stoječo javno svetilko. Verjetno je bila v njeni notranjosti »petrolejka«. S pričetkom proizvodnje cementa v Trbovljah so tudi v Litiji začeli graditi betonska zajetja studencev in betonske rezervoarje vode na ustreznih višinah sitarjevškega pobočja.
Prvi litijski mestni vodovod so gradili od leta 1958 do 1960.
Med nemško okupacijo Litije v letih 1941/45 je nemška vojaška komanda znotraj Koblarjevega vrta neposredno ob vodnjaku postavila močan betonski bunker s strelnimi linami, enakega pa še približno 30 metrov niže. Oba sta bila porušena leta 1968. Staro železno črpalko so odstranili kasneje.
Ob praznovanju 45-letnice mesta Litije je bil na proslavi vzidan temeljni kamen za obnovljen litijski vodnjak. Postavljen je bil nadomestek zgornjega dela: litoželezna ročna pumpa s pipo in odtočnim koritom. Podzemnega vodnjaka ni imelo smisla obnavljati.
