V tej hiši ob Trnavi so prebivali edini klobučarji v Mozirju do druge svetovne vojne. Obrt se je obdržala vse do leta 1942, do smrti Franca Lekšeta, zadnjega klobučarskega mojstra v Mozirju.
Prvotno je hiša bila manjša, kasneje pa dozidana in povečana.
V tej hiši pri Žličniku ob Trnavi so bili doma klobučarji, pred drugo svetovno vojno edini v Mozirju. Izdelovali so klobuke za furmane, olcerje in flosarje. Volno so predelovali v klobučevino, ki so ji rekli »filc«. To delo je bilo zelo težko in naporno. Volno so takrat obdelovali ročno. Najprej so jo krtačili nato s »struno« zrahljali. Potem so jo križem nalagali, da se je prepletala. V takšnem stanju so volneno zmes vložili v žvepleno kislino. Tako prepojeno so potem »valjali« v vroči vodi pri 90°C . Prav ta del obdelave je bil izredno nezdrav in težak. Tako so dobili klobučevino, ki so jo potem namestili na kopita, če so delali copate, ali pa na kalup, če je šlo za klobuk. Klobučevinasti škornji so bili zelo iskani, saj je bilo to najtoplejše obuvalo, pa tudi copati so se dobro prodajali. V posebnih sušilnicah se je klobučevina sušila na ustreznih kalupih in tako obdržala obliko. V hiši ob Trnavi so izdelovali klobučevino vse do leta 1942, ko so okupatorji zaprli in pozneje ustrelili Franca Lekšeta, zadnjega klobučarskega mojstra v Mozirju.
