Slavnostni govor na akademiji je v prekrasnih besedah izpeljal gospod prof. dr. Josip Tominšek, trajal je okoli tri četrt ure. V Slovenskem narodu so podali le glavne misli tega vzvišenega govora, ki je tega leta izšel v Ljubljanskem zvonu.
»Iz Stritarjevih del odseva gorečnost za vse ideale; od pristne ljubezni do dekleta pa do nesebične ljubezni, ki ji je predmet človek trpin ter vse človeštvo. Stritar je zato socijalen pesnik, v univerzalnem pomenu te besede, pesnik obče človeške ljubezni in v zvezi z njo pesni k občečloveškega usmiljenja. A s tem usmiljenjem še prestopa občečloveške meje, kajti njegovo usmiljenje velja trpljenju sploh, ki ga vidimo na svetu; smili se mu tudi žival v njenem od usode ji odmerjenem trpljenju. Smili se mu naposled ves svet s svojim ginevanjem in umiranjem. Tako se Stritarjeva ljubezen blago oprijemlje vsega sveta, od posameznega čutečega človeškega bitja pa do ogromne vesoljnosti. Cilji Stritarjevega hrepenenja so univerzalni in univerzalna je tudi njegova navdušena beseda, ki mu je služila v vsakršni obliki, v tako mnogovrstni, kakor še nobenemu našemu pisatelju.
V lep namen je uporabljal samo lepa sredstva. Zato se je bavil temeljito z vprašanjem o lepoti sploh in o lepoti v pesništvu posebej ter jo proučil naravnost vso pesniško estetiko in tako postal naš estetik. A Stritar ni bil samo presojajoč, ampak samobitno ustvarjajoč duh, univerzalen tudi v tem oziru. Ni vse docela vzorno, a vzori so v vsem, ni vse docela resnično, a preudarjeno je vse in vse kaže najiskreneje iskanje resnice: ni vse zabavno, a nikjer ni umorno; ni vse nedolžno, a nikjer ni pohujšljivo; ni vse originalno, a vse je v originalni obliki in vse je priklilo iz gorkega, blagega in človekoljubnega srca moža, ki je izkusil svet, ki ga pa svet ni okužil. Stritar si je s svojim slovstvenim delovanjem nakopal neprestan boj od leta 1869, ko je prvikrat nastopil, pa do 1896, ko se je umaknil iz slovenske javnosti.
A Stritar se je bojeval pošteno, odkrito, nikdar zavratno, prikrito. Njegovi polemični spisi so zato trajno vredni razprave in Stritar ni le naš najboljši estetik, je gentleman med našimi kritiki in polemiki. Stritar je pa tudi oče naše novodobne književnosti. S Prešernom je šel v boj in v njegovem znamenju je zmagoval in naposled zmagal. Danes je zmaga pridobljena za vse čase, naše slovstvo stoji trdno, jezik je vsestransko razvit. To je Stritar ne le doživel, ampak priboril. Zares: kar je Stritarju dala stvarnica, to ji je povrnil. S pomočjo Prešerna s Stritarjem in sotrudniki, ki si jih je prigojil, preko klasične dobe do slovanske moderne, je formula za Stritarjevo življenje in delovanje.A koga torej zdaj proslavljamo, proslavljamo v njem preporod in čudovit povzdig naše književnosti. Stritar je pričel s Prešernom in se vežbal ob njem. A kaka razlika je med njima! Prešeren je pesnik disharmonije, pesnik svoje lastne nesreče, Stritar je pesnik harmonije, katere odsev je tudi njegovo življenje. Solnce je sijalo nad njim. Ko je dosegel leta, v katerih je Prešeren legel v grob, je stal Stritar na vrhuncu svoje moči in svojih uspehov. Pokojno se je nato bližal svojega življenja poldnevu in 60 let star je zaključil svoje književno delovanje; ostal pa je zvest svojemu pisateljskemu pozivu in danes ob njegovi sedemdesetletnici, ob štiridesetletnici njegovega književnega delovanja ga slavi zvesti narod slovenski, kličoč mu: Pripomogel si, da sem, kar sem.
Stritar je bil prepričan, da ima slovstvo pravo moč le, ako korenini v domačih tleh. Zato se je on ravnal po tem in kot slovenski pesnik in pisatelj je zajel v svoje spise mehko sanjavo dušo Slovenca, ki sicer bije hud boj za svoj obstanek, a se vedno zamišlja v sebe. Sanjavosti našega naroda slovenskega ni doslej še nihče tako zadel kakor Stritar in v tem oziru je pravi sin svojega naroda, zato smemo reči: Stritar je naš in mi smo njegovi, ker smo ljudje in ker je Stritar poveličeval nas in človeštvo. Za vse to moramo biti Stritarju hvaležni. In kako naj mu bomo? Po njegovih idealih se hočemo ravnati, mladino hočemo učiti ga spoznavati in ljubiti in ji pripovedovati, da je klasično dobo v našem slovstvu započel Josip Stritar, do čegar poslovljenja od širše javnosti (1896) je ta doba trajala. Tako bodemo učili mladino in tako bo Stritarju ostal narod naš zvest, kot znak zvestobe pa podarimo slavljencu danes skromen šopek iz treh cvetk: iz rdeče vrtnice ljubezni, iz bele lilije hvaležnosti in dehteče vijolice idealizma!«
Burno dolgotrajno ploskanje in navdušeni klici: „Živio Stritar! Slava Stritarju!” so napolnili dvorano in se niso hoteli poleči.
Slavljenec se je do solz ganjen zahvaljeval g. govorniku in ga kar najprisrčnejše stiskal na prsi, potem pa proti občinstvu obrnjen govoril: »Zahvalim se vam, cenjene dame in čislani gospodje za obilno udeležbo. Moja dolžnost bi bila, da se vam izkažem hvaležnega za preveliko izkazano čast. Toda ta kratki čas, kar sem v Ljubljani, sem že kar omamljen od časti, ki jih dobivam od vseh strani, zato se vam prav kratko in srčno zahvalim. Zahvaliti se moram najprej županu gosp. Ivanu Hribarju, vrlemu možu, kakršnega še ni imela Ljubljana. Hvala mi je izreči častitemu Društvu slov. književnikov in časnikarjev, ki je z županom priredilo to slavnost, hvala pa sploh vsem, ki so me počastili. Bog vas živi vse!«
Frenetično ploskanje in klici odobravanja so bili znova znak splošnega navdušenja. (Vir: Slovenski narod, 21. 5. 1906)
