Pogajalska delegacija z naše strani je mejne zahteve prvič uradno objavila 18. februarja 1919. Po njenem predlogu naj bi severna meja tekla po črti Rosskofel pri Tablji (Pontebbi) – Šmohor – pogorje med Dravsko in Ziljsko dolino – Gumern – Osojsko jezero – Osojske Ture – Ulrihova gora – Magdalenska gora – Mostič – Svinška planina – Pustrica – Golica – Kapunar (Hühnerkogel).
Zaradi nesoglasij velikih sil je bil 12. maja v načelu sprejet plebiscit, v začetku junija pa so oblikovali dokončen sklep, da plebiscit izvedejo v Celovški kotlini, ki se razdeli na dva dela po tako imenovani zeleni črti (Maloško poldne – proti severu – zahodno od Baškega jezera – Drava – Rožek – zahodni breg Vrbskega jezera – Vrbsko jezero – Glinica – Glina – Krka). Južno od zelene črte je cona A, v kateri naj bi bil plebiscit v šestih mesecih po podpisu pogodbe; če bi zmagala Jugoslavija, naj bi bil plebiscit še v coni B, sicer pa tam odpade. Do plebiscita je Jugoslavija dobila upravo v coni A.
V prvih štirih mesecih leta 1919 so določali demarkacijsko črto, kar je izkoristila avstrijska vojska za protiofenzivo. Že 8. marca 1919 je koroški Volkswehr napadel Soboto, zajel slovenske orožnike in zasedel kraj. Nato je 12. marca 1919 posadka iz Vuzenice, ki je pripadala drugi četi mariborskega pešpolka, Volkswehr pregnala.
Do ponovnega vznemirjanja je prišlo maja 1919, ko so nemške čete s Koroškega prodirale proti Ravnam ter Slovenj Gradcu in poskušale priti mimo Šentjanža v Dravsko dolino. Na Muti in v Radljah so za dva dni gospodarili nemški nacionalisti, dokler nista prišla na Muto tržaški polk in 45. mariborski pešpolk, na Gortini proti Vratom pa se je vnel celo topniški boj. Malgajeve enote so se iz Mežiške doline neorganizirano umikale proti Slovenj Gradcu. 6. maja je na Dobrijah padel Franjo Malgaj. Naslednji dan so se enote v Dravogradu umaknile proti Vuhredu. Avstrijci so prišli na mejo Štajerske, že 8.maja pa so se morali umakniti iz Radelj, z Mute in iz Slovenj Gradca. Utrdili so se pred Dravogradom. Slovenske enote so okrepljene prešle v protiofenzivo in se od 28. maja do 4. junija prebile skozi avstrijsko obrambo preko Pliberka in Velikovca do Celovca. Vojaški spopadi na Koroškem so se končali 6. junija, ko je to zahtevala mirovna komisija. Žal pa so slovenske enote te uspehe dosegle prepozno, saj se je morala vojska po ukazih zavezniške komisije 24. junija 1919 umakniti na meje plebiscitne cone.
Vojaški spopadi in politična nasprotja so oteževali gospodarski razvoj in ureditev socialnih razmer. Nacionalna nasprotja so na obeh straneh zaostrovala pogoje ustanovam in posameznikom ter pritiskala nanje, da so se izselili. Mežiška dolina in Dravograd z okolico nista bila del plebiscitne cone, temveč sta bila že prej določena v teritorij nove države. Na Prevalje sta se leta 1919 iz Celovca preselili tiskarna in uprava Mohorjeve družbe. Koroške kraje z druge strani meje pa so morali zapustiti tudi številni posamezniki, narodno zavedni Slovenci.
Senžermenska mirovna pogodba je začela veljati 16. julija 1920, plebiscit pa je bil izveden 10. oktobra 1920. Medtem je tekla intenzivna propaganda in antipropaganda na obeh straneh. Končni rezultat je pokazal, da je za Avstrijo glasovalo 22.025 volivcev ali 59,04%, za Jugoslavijo 15.279 volivcev ali 40,96%. Na osnovi takšnega rezultata ni bilo plebiscita v coni B.
Gospodarski razvoj in germanizacijski pritisk od srede 19. stoletja ter z njima zvezana politična struktura so ustvarili podlago za slovenski neuspeh pri plebiscitu. Prav gotovo pa je na odločitev približno dveh petin koroških Slovencev za Avstrijo bistveno vplival tudi sklep koroškega državnega zbora z dne 28. 9. 1920, da hoče “varovati jezikovne in narodne posebnosti slovenskih Korošcev zdaj in v vseh bodočih časih … sporazumno z zastopniki koroških Slovencev”. A že dober mesec po usodnem plebiscitu je deželni upravitelj Lemisch v deželnem zboru napovedal dobo še ostrejše germanizacije z načrtom, da je treba v eni generaciji “dovršiti koroško delo pomikanja jezikovne meje proti jugu” in ponemčiti vse koroške Slovence.
Avtorica besedila: dr. Karla Oder
V prvih štirih mesecih leta 1919 so določali demarkacijsko črto, kar je izkoristila avstrijska vojska za protiofenzivo. Že 8. marca 1919 je koroški Volkswehr napadel Soboto, zajel slovenske orožnike in zasedel kraj. Nato je 12. marca 1919 posadka iz Vuzenice, ki je pripadala drugi četi mariborskega pešpolka, Volkswehr pregnala.
Do ponovnega vznemirjanja je prišlo maja 1919, ko so nemške čete s Koroškega prodirale proti Ravnam ter Slovenj Gradcu in poskušale priti mimo Šentjanža v Dravsko dolino. Na Muti in v Radljah so za dva dni gospodarili nemški nacionalisti, dokler nista prišla na Muto tržaški polk in 45. mariborski pešpolk, na Gortini proti Vratom pa se je vnel celo topniški boj. Malgajeve enote so se iz Mežiške doline neorganizirano umikale proti Slovenj Gradcu. 6. maja je na Dobrijah padel Franjo Malgaj. Naslednji dan so se enote v Dravogradu umaknile proti Vuhredu. Avstrijci so prišli na mejo Štajerske, že 8.maja pa so se morali umakniti iz Radelj, z Mute in iz Slovenj Gradca. Utrdili so se pred Dravogradom. Slovenske enote so okrepljene prešle v protiofenzivo in se od 28. maja do 4. junija prebile skozi avstrijsko obrambo preko Pliberka in Velikovca do Celovca. Vojaški spopadi na Koroškem so se končali 6. junija, ko je to zahtevala mirovna komisija. Žal pa so slovenske enote te uspehe dosegle prepozno, saj se je morala vojska po ukazih zavezniške komisije 24. junija 1919 umakniti na meje plebiscitne cone.
Vojaški spopadi in politična nasprotja so oteževali gospodarski razvoj in ureditev socialnih razmer. Nacionalna nasprotja so na obeh straneh zaostrovala pogoje ustanovam in posameznikom ter pritiskala nanje, da so se izselili. Mežiška dolina in Dravograd z okolico nista bila del plebiscitne cone, temveč sta bila že prej določena v teritorij nove države. Na Prevalje sta se leta 1919 iz Celovca preselili tiskarna in uprava Mohorjeve družbe. Koroške kraje z druge strani meje pa so morali zapustiti tudi številni posamezniki, narodno zavedni Slovenci.
Senžermenska mirovna pogodba je začela veljati 16. julija 1920, plebiscit pa je bil izveden 10. oktobra 1920. Medtem je tekla intenzivna propaganda in antipropaganda na obeh straneh. Končni rezultat je pokazal, da je za Avstrijo glasovalo 22.025 volivcev ali 59,04%, za Jugoslavijo 15.279 volivcev ali 40,96%. Na osnovi takšnega rezultata ni bilo plebiscita v coni B.
Gospodarski razvoj in germanizacijski pritisk od srede 19. stoletja ter z njima zvezana politična struktura so ustvarili podlago za slovenski neuspeh pri plebiscitu. Prav gotovo pa je na odločitev približno dveh petin koroških Slovencev za Avstrijo bistveno vplival tudi sklep koroškega državnega zbora z dne 28. 9. 1920, da hoče “varovati jezikovne in narodne posebnosti slovenskih Korošcev zdaj in v vseh bodočih časih … sporazumno z zastopniki koroških Slovencev”. A že dober mesec po usodnem plebiscitu je deželni upravitelj Lemisch v deželnem zboru napovedal dobo še ostrejše germanizacije z načrtom, da je treba v eni generaciji “dovršiti koroško delo pomikanja jezikovne meje proti jugu” in ponemčiti vse koroške Slovence.
Avtorica besedila: dr. Karla Oder
