Jugoslovanska plebiscitna agitacija je delovala z vodilno mislijo, da Slovenec voli Jugoslavijo zaradi narodostne pripadnosti.
Bili so zmotno prepričani, da tisti glasovalci slovenske narodnosti pri katerih je obstajala verjetnost, da zaradi političnih, socialnih in gospodarskih razlogov oddajo svoj glas za Avstrijo, za izid plebiscita ne bodo odločilni. Nagovarjali so predvsem slovenskega kmeta, pozabili pa so na male bajtarje, katerih glas je imel pri glasovanju enako veljavo. Te je nagovorila nemška propaganda, ki je poiskala zanje zanimiva agitacijska gesla.
Močno jugoslovansko propagandno sredstvo so bila veleposestva, ki so bila dana pod sekvester. Jugoslovani so obljubili, da jih bodo razdelili med sedanje najemnike. Ko je plebiscitna komisija avgusta 1920 na predlog Avstrije zahtevala ukinitev sekvestrov, je jugoslovanski propagandi odvzela močno sredstvo.
Nemška Avstrija je imela preobširen upravni aparat, kar je bila posledica zdrobljene monarhije, pa tudi preveliko glavno mesto za preostale alpske predele. Vzdrževanje množice uradnikov in prehrane glavnega mesta je bilo pereče še posebej v vojnem in povojnem času in je imelo za posledico rekvizicije. Ta je grozila tudi v plebiscitnem času in jugoslovanska propaganda je to izkoristila v svoj prid ter prebivalstvo z dopisnicami opominjala, kaj jih čaka, če bodo volili nemško Avstrijo.
Jugoslovanska propaganda je velik poraz doživela po odprtju demarkacijske črte. Prej so dokazovali ljudstvu, da v plebiscitni coni B primanjkuje hrane in drugega materiala, po odprtju črte pa so Nemci prinašali v cono A raznovrsten prehrambeni in drug material, ga tu ceneje prodajali ali celo v smislu podkupovanja podarjali. V ozadju je bil seveda psihološki moment, saj je Avstrija to blago uvažala iz sosednjih držav ali pa je celo po tihotapskih kanalih preko demarkacijske črte bilo pretihotapljeno iz plebiscitne cone A v cono B.
Močno jugoslovansko propagandno sredstvo so bila veleposestva, ki so bila dana pod sekvester. Jugoslovani so obljubili, da jih bodo razdelili med sedanje najemnike. Ko je plebiscitna komisija avgusta 1920 na predlog Avstrije zahtevala ukinitev sekvestrov, je jugoslovanski propagandi odvzela močno sredstvo.
Nemška Avstrija je imela preobširen upravni aparat, kar je bila posledica zdrobljene monarhije, pa tudi preveliko glavno mesto za preostale alpske predele. Vzdrževanje množice uradnikov in prehrane glavnega mesta je bilo pereče še posebej v vojnem in povojnem času in je imelo za posledico rekvizicije. Ta je grozila tudi v plebiscitnem času in jugoslovanska propaganda je to izkoristila v svoj prid ter prebivalstvo z dopisnicami opominjala, kaj jih čaka, če bodo volili nemško Avstrijo.
Jugoslovanska propaganda je velik poraz doživela po odprtju demarkacijske črte. Prej so dokazovali ljudstvu, da v plebiscitni coni B primanjkuje hrane in drugega materiala, po odprtju črte pa so Nemci prinašali v cono A raznovrsten prehrambeni in drug material, ga tu ceneje prodajali ali celo v smislu podkupovanja podarjali. V ozadju je bil seveda psihološki moment, saj je Avstrija to blago uvažala iz sosednjih držav ali pa je celo po tihotapskih kanalih preko demarkacijske črte bilo pretihotapljeno iz plebiscitne cone A v cono B.
