Na tem mestu objavljamo zapisa o dveh pomembnih kolesarjih prve polovice 20. stoletja. Josipa (Joca) Šolarja in Feliksa Zanoškarja, ki sta sodelovala na obeh tekmah, ki smo ju opisali v prejšnjih poglavjih.
Joco Šolar se je med ljubljanskimi kolesarji pojavil takoj po prvi svetovni vojni. Kmalu je kot novinec pokazal izreden talent ter že po enem letu nastopanja odnesel zmago v lahki kategoriji na dirki za prvenstvo Slovenske Koroške od Ljubljane do Velikovca. Njegove posamezne in skupinske zmage so bile iz leta v leto pogostejše. Največ prvih mest je osvojil v gorskih dirkah, leta 1925 pa je postal tudi državni cestni prvak.
Leta 1925 je bilo na sporedu tudi prvenstvo na progi od Ljubljane do Zagreba. V dolgi vrsti nastopov slovenskih kolesarjev na državnih prvenstvih je bil Šolar do leta 1957 [ko je nastal zbornik o slovenskem kolesarstvu, op. G. H.] edini, ki mu je uspela zmaga. Razen tega je sodeloval tudi na mnogih večjih mednarodnih dirkah v Avstriji in bil med udeleženci olimpijskih iger l. 1928 v Amsterdamu. Leta 1957, ob 70-letnem jubileju slovenskega kolesarstva, je Joco Šolar nepričakovano umrl. Na njegovo zadnjo pot ga je pospremila množica njegovih športnih prijateljev in znancev.
Feliks Zanoškar se je takole spominjal svoje kolesarske dirkaške kariere:
»Takoj po prvi svetovni vojni, leta 1919, sem se začel ukvarjati s športom. Sprva me je najbolj mikala nogometna žoga, kmalu nato pa sem se že navdušil za kolesarstvo. Leta 1920 sem se kot začetnik udeležil prve dirke, na kateri pa nisem imel dosti uspeha. Opogumilo me je le to, da sem pravzaprav zlahka kolesaril. Naslednji nastop na dirki iz Ljubljane do tedanje italijansko-jugoslovanske meje in nazaj mi je prinesel prvo mesto med 40 dirkači. V dirki Ljubljana-Bled, ki je bila kmalu nato, pa sem v ciljnem sprintu premagal Perdana in tako spet zmagal. Drugače pa je bilo na dirki iz Ljubljane v Celje in nazaj. Perdana sem kot nevarnega tekmeca v moji kategoriji ves čas opazoval. Ker pa so bile takrat ceste zelo prašne in se je za nami dvigal prah v oblakih, so na cilju poškropili kakih 50 m ceste z vodo, da bi bil za gledalce razgled boljši. V tistih časih je bilo na cilju zmeraj veliko ljudi. To pa je bilo zame usodno. Ko sva se s Perdanom bližala cilju, sem jaz namesto kvišku k cilju gledal na cesto pred menoj. Kakih 50 m pred ciljem sem vodil za tri dolžine kolesa pred svojim tekmecem. V tem sem mislil, da sem že skozi cilj in sem se obrnil za Perdanom. Občinstvo je vpilo in mahalo z rokami, naj vendar pohitim. Perdan pa me je medtem seveda že prehitel in pod nosom sem se lahko obrisal za prvo mesto.
Do tedaj sem vozil med začetniki, po mojih prvih uspehih pa so me komisarji porinili v višjo kategorijo, to je v lahko. Tekmeci so mi tako postali prvorazredni dirkači. Prvo dirko v novem okolju sem opravil na progi iz Ljubljane v Tržič in nazaj, kjer sem bil zaradi neopreznosti spet ob boljše mesto. Bil sem tretji, na državnem prvenstvu od Zagreba do Ljubljane pa četrti.
Neljuba smola (ne po najini, temveč po organizatorjevi krivdi) je Kosmatina in mene doletela na dirki iz Ljubljane v Šoštanj. Večja skupina nas je do Trojan vozila skupaj, proti Vranskem navzdol pa sva s Kosmatinom tako ušla, da ni za nama mogel niti kontrolni motociklist, ki bi nama moral pokazati smer. Nekje blizu Vranskega bi morala zaviti v levo, ker pa nisva poznala ceste, sva jo z vso brzino rezala kar naprej proti Žalcu. Tam, nekje na razpotju, ugledam napis Šoštanj in zavijem v levo, Kosmatin pa drvi kar dalje proti Celju. Na cilj v Šoštanj sem prispel seveda prepozno, saj so bili najini zasledovalci že vsi tam. Kosmatin je pripeljal še eno ur za menoj. Jaz sem prevozil 8 kilometrov več, kakor je bilo treba, in še mnogo govorjenja, šal in dovtipov je bilo zaradi slabe organizacije te dirke.
V zvezdnih dirkah iz Ljubljane v Celje, ki so bile tiste čase vsako leto, sem trikrat zasedel prvo mesto, enkrat drugo, pa tretje itd. Na dirki Ljubljana-Bled sem bil drugi, zmagal pa sem na progi Ljubljana-Novo mesto, ko sem se že v Višnji gori kar sam odtrgal glavni skupini. Na neki dirkališčni prireditvi sem bil kar trikrat prvi. V spominu imam težko borbo na progi Ljubljana-Lukovica-Ljubljana, kjer sem bil prav tako prvi. Dirka je bila ob hudem nalivu, tako da nisem pred seboj videl niti za ped. V lepem spominu mi je ostala zmaga ob olimpijskem dnevu. Dirka je bila na progi Ljubljana-Logatec in nazaj. Na Vrhniki sem zaradi okvare zaostal, toda že pred obratom v Logatcu sem ujel ubežnike. Z nezmanjšano hitrostjo sem vozil dalje proti Ljubljani, kamor nas je pridrvela na cilj pred narodni dom petorica. Tudi takrat sem zmagal, za menoj pa so se plasirali Šolar, Djordjević, Abulnar in Peršin …«
Vir:
– Sedemdeset let slovenskega kolesarskega športa : 1887-1957. Ljubljana : Kolesarska zveza Slovenije, 1957, str. 35-36.
