Janez Zorko (1937–2023) je iz skromnih začetkov v Podgorju nad Sevnico ustvaril izjemno mednarodno umetniško pot, ki ga je vodila v srce pariškega Montparnassa. Tam je razvil prepoznaven kiparski izraz, razstavljal v uglednih galerijah in pustil trajen pečat tudi v javnem prostoru. Njegova zgodba je preplet ustvarjalne strasti, vztrajnosti in mednarodnega uspeha.
Janez Zorko je bil rojen leta 1937 v Podgorju nad Sevnico. Po končani nižji gimnaziji na Radni se leta 1957 v Krškem izuči za avtomehanika, nato pa z odliko konča vajeniško šolo za avtomehanike v Šentvidu pri Ljubljani. Takrat že resno riše, kar so opazili tudi v šoli. Spremlja pouk risanja pri profesorju Igorju Plešku v umetniški šoli Klas v Ljubljani, Slovenija. Usmeri se na področje krajinstva. Zaposli se v Fiatovem avtoservisu v Ljubljani.
Leta 1958 je v domu JLA v Novem mestu sodeloval pri njegovi prvi razstavi. Med leti 1959–61 živi v vojaškem centru v Karlovcu kot vodja kulturnih dejavnosti in ima celo nekakšen atelje. Veliko slika in svoja dela dobro proda nadrejenim. Po vrnitvi v Ljubljano se ponovno vpiše v umetniško šolo Klas in zaposli v Renaultovem avtoservisu, kjer popravlja vozila tudi znanim slovenskim umetnikom. Svoje prve slike pokaže kiparju Stojanu Batiču, tudi Boštjan Hladnik je znanstvo iz tistega časa. Leta 1962 organizira svojo prvo samostojno razstavo slik v Sevnici. Nato istega leta otvori še drugo samostojno razstavo slik v Sevnici in Postojni. Sodeluje tudi na več skupinskih razstavah po vsej Sloveniji od Celja in Kranja pa do Kopra. Prav tako že proda kakšno sliko za toliko, kot zasluži kot mehanik v celem mesecu. V želji po umetniškem izpopolnjevanju se leta 1964 odloči za študijsko selitev v Pariz. Po naključju ravno v tem času Renault povabi deset avtomehanikov iz Jugoslavije na specializacijo v Pariz. Takratno vodstvo je bilo proti, vendar se nekako uspe dogovoriti, vendar si mora potovanje plačati sam. Po končani specializaciji poskuša podaljšati bivanje, vendar se iz Ljubljane niso strinjali. Vodja obrata v Parizu mu namigne, naj se vrne čez dva tedna in res dobi službo. In ostane, za vedno. Naseli se v pariški četrti Montparnasse. Takoj se vpiše v višji tečaj risanja, grafike, kiparstva in modelarstva, kjer že po enem letu uspešno prestopi v kiparski oddelek Francoisa Villona. Spoprijatelji se z znanim slovenskim slikarjem in fotografom Venom Pilonom. Ta mu predstavi znane umetnike tistega časa, ki so hitro prepoznali njegov talent. Sklenejo tesna prijateljstva in izmenjujejo ideje.
