Ste kdaj opazili, da vas z nekaterih stavb na Ptuju pozdravljajo nenavadna bitja? To so grifoni ali grifi, bajeslovna, mitološka, izmišljena hibridna bitja. Še najbolj spominjajo na križanca med levom in orlom. Glava, sprednje tace in peruti so najpogosteje orlovske. Telo, zadnje šape in ušesa so navadno levji. Različica morski grifon ima poleg naštetih tudi elemente delfina, na primer zavit rep s plavutjo. Motiv v več različicah so poznali že v antični umetnosti in tudi pozneje ni utonil v pozabo, je pa razmeroma redek.
Motiv grifona izvira iz stare sumerske civilizacije, srečamo ga tudi v egipčanski umetnosti. Eden prvih ohranjenih pisnih virov o teh bitjih so Zgodbe starogrškega zgodovinarja Herodota iz 5. stoletja pred našim štetjem. Oče zgodovinopisja je tam zapisal, da grifoni živijo na skrajnem severu sveta, kjer čuvajo neizmerne zaklade zlata. Gnezdijo v visokih gorah, celo gnezda si spletajo iz zlata. Če jim skuša kdo to dragoceno kovino ukrasti, ga okrutno in brez milosti raztrgajo.
Simbolni pomeni grifonov so se skozi stoletja spreminjali. V starih civilizacijah so bili simbol izjemne moči, a tudi neprizanesljivosti in okrutnosti, saj so brez milosti čuvali svoje zlato. Grki so jih povezovali z neprizanesljivostjo usode, ki človeku brez usmiljenja dodeli, kar mu je usojeno. Včasih so bili tudi prispodoba pohlepa, požrešnosti, skoposti in napuha. V pozni antiki so grifoni postali tudi psihopompi, voditelji duš v onostranstvo, zato jih velikokrat najdemo na nagrobnikih. Mit pripoveduje, da je grifone v svoj voz vpregel sam Aleksander Veliki, ko je hotel videti skrajne meje nebeških prostranstev (Malam, 2010: 80-81).
V renesansi je prevladala pozitivna simbolika grifonov: postali so prispodoba plemenite radodarnosti. Kot varuhi in budni čuvarji so tudi izjemno priljubljene heraldične živali. Krasijo grbe, razne insignije, pečate in listine. Nastopajo tudi kot zavetniki mest ali cehovskih združenj. Še danes jih velikokrat srečamo v vlogi emblemov in zaščitnih znakov številnih društev, združenj in bank (Germ, 2006: 52-56).
